V spomin: Albin Učakar (1939–2014)

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Kranj / petek, 30. maj 2014 / 11:16

Pretekli teden so na pokopališču v Bitnjah pokopali Albina Učakarja, za prijatelje in znance tudi Zorana, z Orehka pri Kranju. Po izobrazbi je bil predmetni učitelj slovenščine in nemščine, vendar tega poklica ni nikoli opravljal. Zanimala sta ga tiskarstvo in grafična industrija, zato se je izučil tudi za strojnega in ročnega stavca in ta poklic mu je omogočil prvo srečanje z Gorenjskim glasom. Njegova zveza z njim je bila kar dolga. Najprej je kot stavec svinčene črke razporejal v besede, stavke in vrstice, nato je začel časopis tudi tehnično urejati, leta 1967 pa je postal njegov odgovorni urednik. Deset let, do leta 1977, je opravljal to funkcijo. Spominjam se ga kot strogega in natančnega šefa, ki pa je znal razumeti tudi naša kdaj mladostno vihrava novinarska in človeška dejanja in se veseliti z nami. Veliko je dal na pravilno rabo slovenščine, na pravopisno in slovnično brezhibnost, saj je časopis po njegovem »ena od najbolj branih literatur, zato bralcu ne sme vsiljevati napak«. Po letu 1977 se je zaposlil v Gorenjskem tisku in kot vodja fotostavka še naprej sodeloval z Gorenjskim glasom. Njegove težave s hrbtenico so bile vedno hujše. Vztrajal je do leta 1996, ko se je upokojil.

Zoran je bil zanimiv človek. Počel je marsikaj, za kar so vedeli le najbližji. Po očetu je podedoval mizarski talent. Z njim se je večkrat pohvalil. V kleti je zato opremil delavnico in v njej užival v prostem času. Bil je dejaven v krajevni skupnosti Orehek - Drulovka, v kateri je skrbel tudi za krajevno glasilo. V mladih zdravih letih je bil navdušen športnik, še posebej nogometaš in smučar. Kot ribič je užival ob vodi, zlasti ob Savi, ki teče le streljaj od njegovega doma. Rad je stikal za gobami in reševal križanke. Njegovi sodelavci pri Gorenjskem glasu poznamo njegovo ljubezen do šaha. Na njegovo pobudo smo v uredništvu dobili šah, da bi si z njim krajšali čas. Pa se ni izšlo. Zaradi redakcijskih šahovskih spopadov je bil marsikateri članek oddan prepozno ali napisan površno, zato se je šahovnica s figurami kmalu znašla v zaklenjeni omari … Le redko, za prijatelje, je spravil v slovnični red kakšno besedilo in v prevajanju ohranjal svoje znanje nemščine. Med časopisi, ki jih je redno bral, je bil tudi Gorenjski glas.

Spoštovani Zoran. Počivaj v miru. V imenu Tvojih sodelavcev in sedanjega kolektiva Gorenjskega glasa hvala za vse, kar si dobrega naredil za naš časopis in za vsakega od nas.