Moja sodba o indični sodbi

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. maj 2014 / 11:01

Nekoč mi je z neba pa­dla lepa količina tedanjih slovenskih tolarjev. Danes bi bilo to nekje pet tisoč evrov. Policisti so s svojim sposobnim sindikatom od države iztožili neizplačane razlike v plači in pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek je nemudoma ukazal, naj se preveri, če se po državni upravi skriva še kak tak primer. Na kulturnem ministrstvu so tako našli mene. Kolegi so mi nato pojasnili, da je bil to najbolje naložen denar, saj so mi razliko morali vrniti z zamudnimi obrestmi.

Ena najbolj popularnih sodb v tem času se imenuje »indična sodba«. Nisem prav­nik in za to vrsto sodbe sem slišal prvič v življenju. Ker gre v ozadju za izredno zanimivo zadevo, sem šel najprej na internet in bil presenečen nad tem, da nekih osnovnih pojasnil, za kakšno sodbo gre, nisem našel, bilo pa je že precej ljudi, ki so se spraševali podobno kot jaz. Navsezadnje je tudi v »tipkopisu« tega teksta beseda »indična« edina podčrtana z rdečo, kar pomeni, da tudi računalniku ni čisto jasno, za kaj gre. Da ne bo pomote. Osnovo razumem. Veliko število indicev se na koncu šteje za dokaz, da se je nekaj res zgodilo. V zadnjih dneh sem o tem nalašč spraševal kolege pravnike in bil še bolj začuden. Večina jih je za tako sodbo slišala prvič, nekateri pa so se izmotavali, da gre za področje, ki ga ne poznajo. Gre seveda za sodbo, ki je doletela Janeza Janšo in zato so mnogi pri opredeljevanju še posebej previdni.

Matevž Krivic je med slovenskimi pravniki na vrhu tistih, ki jih najbolj cenim. Nekoč je bil v novinarskih sporih tudi moj zastopnik. Cenim ga tako zelo, da bi šel, če bi mi on rekel, da sem za nekaj res kriv, takoj kar sam v zapor. Zato sem si tudi zelo zapomnil njegov komentar ob sodbi na prvi stopnji, ko je dejal, da se mu zdi obsodba Janeza Janše pravno neutemeljena, saj naj bi bila v nasprotju s starim pravnim načelom, da je v dvomu treba obtoženega oprostiti. Po njegovem mnenju mora za obsodbo na sodišču obstajati gotovost in ne le verjetnost. Krivic je tedaj tudi dodal, da obsoja Janševo politiko, vendar ne more molčati, če ga sodišče obsoja za nekaj, česar mu niso dokazali.

Zdaj je sodbo okrajnega sodišča potrdilo še višje sodišče. Postala je pravnomočna, Janez Janša pa mora v zapor. Pravniki so spet različnih mnenj, Janša pa s svojim odvetnikom skuša priti do zapora po najdalj­ši poti. Dr. Primož Gorkič, docent kazenskega prava, nam je priporočil naslednje: »Odprite spletni brskalnik, poiščite eno od neštetih kopij najbolj brane prvostopenjske sodbe v tem trenutku in jo preberite. Presojo, ali imate opraviti z dovolj individualiziranim očitkom kaznivega dejanja, lahko prepustim vam. Ne prepuščajte se intelektualnemu udobju (no, lenobi) – berite sami.« Ampak mi, ki smo pravni laiki in namesto sodb raje beremo dobro literaturo, vseeno lahko čakamo do konca.

Če se bo nekoč izkazalo, da je Janša šel v zapor po krivici, mu bo z neba padlo veliko več denarja kot meni, slovensko pravosodje pa si bo pridobilo madež, ki ga bo težko izprati.