Politika in poplave

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. maj 2014 / 12:43

Ta teden je v znamenju dveh zelo različnih dogajanj. Doma se sklepa kampanja pred evropskimi volitvami, ljudi ob spodnjem toku naše skupne reke Save pa so prizadele katastrofalne poplave. Preplet obeh dogajanj se je po svoje izrazil tudi v slovenski tvitosferi, kjer je ena od udeleženk zapisala: »Medtem ko je vsa pozornost usmerjena v zbiranje pomoči sosednjim državam zaradi poplav, naše stranke na shodih 'med ljudmi' delajo selfije.« Drugi pa: »Kaj pa, ko bi vsi ti silni kandidati za evroposlance odnesli kak paket z najnujnejšo pomočjo do prvega zbirnega centra za žrtve poplav?« In tretji, nihče drug kot Dejan Steinbuch, odlični publicist: »Čast domovine ohranjajo vsi tisti, ki so priskočili na pomoč ljudem v stiski zaradi poplav. Ti ljudje ne potrebujejo deklaracij in mitingov.«

Z deklaracijo je gotovo mišljena t. i. Majniška deklaracija 2014, podprta z mitingom, ki se je zgodil minulo nedeljo na trgu pred Frančiškansko cerkvijo v Ljubljani. Deklaracijo, ki so jo napisali v Zboru za Republiko, sem prebral in se z večino trditev v njej strinjam, saj so splošne in načelne narave. Ima pa vsaj eno veliko napako – da jo podpira le polovica ali morda še manjši del naroda. Z majniškima deklaracijama iz prelomnih let 1917 in 1989 se lahko primerja le po imenu. Razlika je v tem, da sta bili prvi dve deležni množične podpore vsega ljudstva, letošnja pa ima na voljo le sapo iz desne polovice narodovih pljuč. To je mogoče sklepati tudi po imenih podpisnikov, kjer ni imen iz leve hemisfere. Miting na Tromostovju je bil predvsem predvolilni shod desnih strank in izraz podpore njihovemu prvaku Janezu Janši. Tega smo leta 1989 podpirali tako rekoč vsi, zdaj ga le še en del te nacije.

Naj iz Majniške deklaracije 2014 navedem le eno od postavk. Ta pravi: »Živeti hočemo v suvereni, demokratični, v Evropski uniji in Severnoatlantskem zavezništvu povezani ter gospodarsko uspešni državi slovenskega naroda /…/ ki je odprta za iskanje zgodovinske resnice, očiščena ostankov totalitarnega režima, zavezana spravi, medsebojnemu razumevanju in sodelovanju …« Na načelni ravni zvenijo te besede čisto sprejemljivo. V politični praksi pa je njihov pomen precej ožji in bolj konkreten. Načelno smo vsi za »iskanje zgodovinske resnice«; mnogi pa se ne strinjamo, da je resnična trditev na spomeniku v Grahovem, po kateri naj bi bili domobranci »Slovenska narodna vojska«. Z vidika okupatorja so bili pomožna enota SS. Kaj pomeni »očiščena ostankov totalitarnega režima«? Na vaški ravni to pomeni od­straniti vse »komunajzarje«, pri čemer je kriterij določanja teh »ostankov« v človeški podobi lahko zelo širok … Načelno smo za »spravo«, hkrati pa na pragmatični ravni vsi vemo, da sprava sploh ni mogoča, ker se v pogledih na mnoge reči preveč razlikujemo. Strpno sožitje različno mislečih bo zato povsem zadostovalo in Bog ne daj, da bi se različna dela nacije spet razdelila vsak na svojo bojno formacijo in udarila med seboj. »Medsebojno razumevanje in sodelovanje« je dejansko tisto, ki nas lahko ponovno poveže.

Bolj kot politika, ki je pri nas na vseh ravneh dosegla dno, lahko ljudi povežejo nesreče. Tudi naravne. To se je pokazalo pozimi, ko nas je lomil žled, to se kaže zdaj, ko iz vseh delov nekdanje skupne države prihaja pomoč na poplavljeno območje, ki je večje od Slovenije in se razteza na ozem­lju treh nekdanjih republik. V Jugoslaviji, ki je razpadla kot država, je bilo navsezadnje tudi kaj dobrega in kar je raztrgala politika, se zdaj spet povezuje na humanitarni ravni. Spodbudno!