Vonj po morju

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 17. maj 2014 / 07:42

Učka/Vojak (1401 m) - Ko na morju premagaš 1400 metrov nadmorske višine. Najvišji vrh hrvaške Istre. Naravni park Učka. Ko dihaš morski zrak z okusom po gorah.

Z mnogih gora v Sloveniji se pogled proti jugu ustavi na najvišjem vrhu hrvaške Istre. Učka je danes del Naravnega parka z enakim imenom, ki svojim obiskovalcem nudi različne možnosti preživljanja prostega časa v naravnem okolju; od planinarjenja, prostega plezanja, kolesarjenja, jadralnega padalstva … Če se gore lotimo z morja, torej z nadmorske višine nič metrov, premagamo 1400 m višinske razlike. To je pa že kar precejšnja tura.

Skozi Ilirsko Bistrico se zapeljemo do mejnega prehoda Jelšane, kjer prečkamo mejo s Hrvaško, in nadaljujemo do nekdanjega aristokratskega turističnega središča, ki z mogočnimi vilami še vedno seva svojo nekdanjo moč, do Opatije. Od tam nadaljujemo mimo Ičičev in Lovrana do Medveje. Na desni strani, tik pred kampom, zagledamo smerokaz Lovranska Draga.

Iz Medveje, ki leži v najbolj izrazitem zalivu na vzhodni obali Istre, se najprej pov­zpnemo do Lovranske Drage. Z Medvejo jo povezuje slikovita pot, saj hodimo nad divjim potokom Medveja, ki je izdolbel in oblikoval dolino, kjer se Učka najbolj pri­bliža morju. Narejenih je tudi nekaj razglednih točk proti vzhodu, zato je v dopoldanskih urah nemogoče narediti dobro fotografijo.

Ko dosežemo Lovransko Drago, prečimo cesto, se povzpnemo po stopnicah mimo hiš. Pot zavije rahlo levo, nato pa v prečnem vzponu desno, da dosežemo balinišče na koncu vasi. Tam nam smerokaz pove, da je do Vojaka še dve uri in pol. Markacije nas usmerijo levo. Hitro pridobivamo na višini, saj je pot speljana v strmih okljukih. Okoli nas so večinoma borovci in bukov gozd. Sredi gozda naletimo na zasebno, lično kamnito kočo. Nadaljujemo mimo koče in prečimo ponovno pas gozda. Višje pridemo do travnika, kjer se nam prvič pokaže vrh Učke. Do vrha je še ura in 15 minut. Sledi najstrmejši del poti. Dolgi okljuki nas vodijo skozi bukov gozd. Lorca je nekoč zapisal: »Zeleno, ki te ljubim zeleno …« … Trenutno je resnično prav pretresljivo lepa zelena barva. Preden dosežemo vrh strmine na gozdnem sedlu, nas pričaka celo nekaj skal, ki nam sicer družbo delajo na celotnem vzponu skozi strmi bukov gozd. Na gozdnem sedlu zavijemo izrazito levo in pot po nekaj korakih nadaljuje naravnost. Naj nas ne zavede vidna steza, ki je sicer malce zaraščena in gre v smeri oddajnika. Ponovno zagledamo radar in stolp na vrhu, vidi pa se tudi kamniti razglednik, vidikovac. Dosežemo še eno sedlo, s katerega se nam odpre razgled v notranjost Istre. Nadaljujemo po strmini na naši desni strani. Ko dosežemo greben, smo praktično na vrhu. Še nekaj minut do razglednika. In to je to! Kamniti razglednik, visok pet metrov, je bil postavljen leta 1911. Že takrat je bil razlog za njegovo postavitev razgled, ki ga vrh Učke ponudi: Istra, Kvarnerski zaliv z otoki, Gorski Kotar, Velebit, Julijske Alpe in Dolomiti. V času prve svetovne vojne je imela trdnjava funkcijo avstro-ogrske vojaške pomorske opazovalnice. Nekaj višinskih metrov pod vrhom stojita vojaški oddajnik in radar.

Z vrha lahko sestopimo po poti vzpona, lahko pa se odločimo za krožno turo. Z vrha sestopimo do sedla, zavijemo desno proti vasi Mala Učka, od tam pa nazaj do Lovranske Drage in v Medvejo, lahko pa preko vasi Visoče direktno v Medvejo.

In ko smo nazaj pri avtomobilu, sledi tisto najlepše; sezuti gojzarje in vsaj noge namočiti v morje, če že ne zaplavamo. Na koncu le še opozorilo ali pa nasvet: opisane ture absolutno ne priporočam v poletnem času!!

Nadmorska višina: 1401 m
Višinska razlika: 1400 m
Trajanje: 6 –do 7 ur
Zahtevnost: 1 / 5