V spomin: Bogomila Krvina (1938–2014)

Besedilo: Marko Primožič, ravnatelj OŠ Ivana Groharja
Kategorija: Gorenjska / petek, 16. maj 2014 / 12:56

Na praznik dela, 1. maja 2014, smo se v Gorenji vasi poslovili od Bogomile Krvina, učiteljice razrednega pouka in prve ravnateljice Osnovne šole Ivana Groharja.

Bogica si je neizmerno želela postati učiteljica. Učiteljišče v Ljubljani je končala leta 1957, nato je leta 1965 diplomirala na Pedagoški akademiji in postala razredna učiteljica. Na Osnovni šoli Škofja Loka se je zaposlila leta 1957, nato je tri leta poučevala v Kranju in Ljubljani, leta 1967 se je vrnila v Škofjo Loko, na tedanjo Osnovno šolo Petra Kavčiča, kjer je najprej poučevala v nižjih razredih, nato petošolce slovenščino, po letu 1981 je bila tudi pomočnica ravnatelja. Z ustanovitvijo Osnovne šole Ivana Groharja je leta 1985 poslala prva ravnateljica šole. Upokojila se je leta 1992.

Na Bogico imamo lepe spomine. Usmerjala nas je, da smo v pedagoško delo uvajali novosti, saj je veliko časa namenjala izpopolnjevanju in nato znanje prenašala med nas, učitelje. Zagnano se je posvetila razvoju metod samostojnega učenja, da smo učence učili učiti se. Šola se je pod njenim vodstvom leta 1991 vključila v projekt Drugače v drugačno šolo, ki je uvedel osnove današnjega dela v prvem razredu. Usmerjala nas je v delo z nadarjenimi učenci, v diferenciacijo pouka in integrirani pouk. Naš način dela je nato skupaj s sodelavci predstavljala po številnih slovenskih šolah. Veselila se je uspehov učencev in učiteljev, ki so posegali po najvišjih mestih na tekmovanjih v znanju in v športu. Vedno je bila na razpolago vsakomur, ki jo je potreboval. Za nasvet, za spodbudo ali pa kar tako, za pogovor. V času ravnateljevanja je tesno sodelovala tudi s starši, z lokalno skupnostjo, delovnimi organizacijami, društvi in institucijami. Bogica je od leta 1975 do upokojitve pisala tudi šolsko kroniko.

Tudi po upokojitvi se je ukvarjala s svojo najljubšo tematiko – samostojnim učenjem. Doma je imela celo učilnico, v kateri je pomagala številnim otrokom. V tem času je napisala več strokovnih priročnikov za učence, učitelje in starše o učenju. Marca lani se ji je izpolnila velika želja: še enkrat je predavala učiteljskemu zboru, ki ga je vodila sedem let.

Bogica se je leta 1960 poročila z Zdravkom Krvino, naslednje leto se jima je rodil sin Bojan, trinajst let kasneje še sin Jure. Bogica je živela za šolo, vendar je bila hkrati izjemna mama Bojanu in Juretu.

Z njeno smrtjo smo izgubili veselo, prijazno, čutečo, prodorno in pokončno osebo, ki je pustila neizbrisen pečat na rodovih, ki jih je vzgajala. Svoj optimizem je širila tudi med sodelavci, kar je prispevalo k dobrim medsebojnim odnosom v kolektivu. Te njene značajske lastnosti so ji pomagale tudi pri premagovanju bolezni, s katero se je borila zadnjih trinajst let. Z njo je odšel tudi delček nas, ki smo jo spoštovali in cenili.