Slikovite Cinque Terre

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / petek, 16. maj 2014 / 00:00

Za ogled slikovitih ribiških vasic, katere enostavneje poimenujejo kar 5 Terre, smo si Glasovi popotniki vzeli ves dan. Nazaj grede, na poti v Slovenijo, pa mo se ustavili še v Parmi in Mantovi.

Drugi dan našega tridnevnega potepanja smo obiskali Cinque Terre ali kar 5 Terre, ki so stisnjene ob strmo obalo pod prepadnimi stenami, od leta 1998 pa so pod zaščito UNESCA. Ni pa dolgo od tega, kar so bile s kopnega dostopne samo po strmi pešpoti.

Z avtobusom smo se iz hotela Rondine odpeljali do La Spezie, pot pa nadaljevali po morju do vasic Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso. Še prej pa smo se ustavili v Porto Venere, kjer je bil včasih Venerin tempelj, se sprehodili do cerkve sv. Petra; po samem obzidju, s fantastičnim razgledom in videli jamo pesnika Georgea Gordona Byrona, na kratko Lorda Byrona, kjer je dobival navdih za svoje pesmi. Potem nas je pot po morju vodila naprej.

Od blizu smo si ogledali Vernazzo in Montero­sso. Poskušali smo doživeti vrvež vsakdanjika. Živahnost je bila verjetno večja, saj je bilo vreme sončno, svoje pa je dodala še sobota in zato je bila glavna uličica prepolna radovednih obiskovalcev. V Vernazzi ni­smo mogli mimo izvrstnega sladoleda, v Monterossi smo si privoščili kosilo, pot nazaj pa potem nadaljevali z vlakom, ki vasi povezuje z La Spezio. Ustavili smo se še v Manaroli. Vsaka vasica ima svojo zgodbo, v osnovi pa so najbolj znane po do­brem vinu, testeninah z morskimi sadeži in seveda pesto genovese.

Popolnoma drugačen vtis pa sta na nas naredili še dve italijanski mesti, ki smo si jih ogledali nazaj grede, ko smo se vračali domov. V Parmi je bila ravno tisti dan pomembna nogometna tekma, tako da smo lahko občutili, kako mesto diha tudi s te plati, čeprav večina pravzaprav Parmo najbolj pozna po parmski šunki in parmezanu. Mantova pa je tokrat na glavnem trgu gostila simpatičen umetniški sejem, s svojo renesančno podobo pa nas je popolnoma očarala. Na vrtu Rigo­llettove hiše pa smo se lahko slikali z kipom, delom Alda Falcija iz leta 1978, upodobljeno norčavostjo – Rigollettom. Pritegnil je tudi pogled na fascinantno astrološko uro. Lepo nedeljsko popoldne, živo pisane sladoledne in sadne kreacije ter vonji slaščic pa so marsikoga premamili in si je še zadnje vtise italijanskega mesta pred vrnitvijo v Slovenijo zapomnil 'skozi želodec'.