Praznovanje, kot se (za kolesarja) spodobi

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Razvedrilo / petek, 9. maj 2014 / 08:31

V sedmo desetletje je zakorakal Bojan Čare iz Kranja. Bolj natančno napisano, je prikolesaril do table, na kateri piše: prevozil je 60 let!

Bojč mu pravijo domači, najbližji, celo oba otroka ga kličeta po vzdevku in samo ko se res prilizujeta, je oči.

Sotrpini iz kolesarske sekcije Gorenjskega glasa pa ga kličejo Albert! Ta biciklistični vzdevek je dobil zaradi neverjetne podobe s slavnim Einsteinom. Znano je, da se Bojan striže samo enkrat na leto, in sicer na pustni torek. No, tokrat je zaradi okroglega osebnega praznika svojo frizuro spravil pod frizerske škarje letos že drugič; a bolj ko so ga prijatelji gledali, bolj so bili enotni, da je Bojan Čare tisti pravi le z Albertovo pričesko. Ko gre za slavje ali praznovanje, nima blindiranih žepov, ampak to naredi in izpelje tako, kot se spodobi za tako persono. V Glasovem kolesarskem društvu, katerega finančni minister je, pa je zgodba povsem drugačna, saj se njegovi žepi hitro spremenijo v sef, iz katerega niti s pomočjo policijskega naloga ne dobiš evra več, kot je treba za životarjenje društva.

Te vrstice so v bistvu darilo vseh Glasovih kolesarjev, ki pravijo, da brez Bojča, pardon Alberta, druščina ne bi bila to, kar je. Ni skupne vožnje, ki se je Bojč ne bi udeležil, saj spada med najbolj zveste in redne člane društva. Ob šestdesetici na plečih je zato slovesno prejel kolesarski dres Gorenjskega glasa, vendar ne v tradicionalnih klubskih barvah, temveč v taki, kot se pritiče kolesarju, ki kolesari tudi pri teh letih. Bojč pravi, da podoživlja pravo romantično obdobje, da je našel smisel kolesarjenja na povsem drugi strani muk, trpljenja, klancev, pretakanja znoja in vetra v prsa. Nič od tega ga več ne moti, kajti svoje staro kolo je zamenjal za novo in s tem tudi v svojem pogledu na kolesarjenje obrnil povsem novo … kolo. Prav­zaprav je na proslavi osebnega praznika govoril o nekem kolesu sreče, vendar poslušalci niso povsem razumeli, kaj je hotel povedati, dokler ni sotrpin, ki je bil najdlje od torte, zavpil, naj se Albertovo kolo vrti še naprej, četudi v roza oblačilih. No, hudomušnež je vpitje dopolnil z željo, da se v takem dresu vozi vsaj en ovinek za vsemi, česar pa »uprav­ni odbor« društva ni sprejel.

Na privatni žurki pri Končov­cu pa je Bojč pobiral darila v obliki sredstev za nakup nove specialke. Tu je treba nujno napisati, da je sredstva tudi takoj upravičil, saj je že dober teden po streznitvi že vozil povsem enako znamko, kot jo je nekoč vozil slavni Lance Armstrong. Za Lanca vemo, kako je končal kariero, za Bojča pa smo prepričani, da je ne bo (vse dokler bo njegova žena Helena imela posluh za vse njegove dogodivščine) nikoli …, ker mu fantje tega preprosto ne bodo dovolili. Le kakšni bi bili Glasovi kolesarji brez Alberta? Bi lahko v takem primeru sploh govorili o druščini na biciklih?