Coltonova resnica

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 22. april 2014 / 11:53

Velikonočni praznik mi je sedel kot obliž na rano. Prehiter popotnik skozi čas se je tokrat zasačil na zavori. Ustavil sem se, poln nahrbtnik skrbi sem snel z ramen, šel v hladilnik po pivo, se usedel, spet vstal po odpirač, se spet usedel, odprl pivo, naredil tri dolge požirke in poslušal radio …

Kaj imajo za povedati za svoj praznik, si mislim in počivam. Ušesa počivajo, ramena počivajo. Stol je udoben, sedežna garnitura je predaleč za premik.

Skrivnost velikonočnih praznikov je v tem, da se iz poraza rodi novo življenje! No, pa smo spet pri športu, si rečem, ko ta stavek slišim iz zvočnikov! Resnosti mi manjka, za vero gre, ne za rezultat, ne, ne gre za vero, za prepričanje gre, ne, niti za prepričanje, ampak za dejstvo. Vsaka mama ve, da rojevanje ni prijetno, a se vseeno iz tega rodi življenje. Potem preskočijo na Jezusa in njegovo smrt in njegovo ponov­no rojevanje, kar izkoristim za izdelavo krasnega sendviča brez mesa, ker je petek, post, strogi post od mesa. Tisto vprašanje o mamah in rojevanju mi obstoji nad lasmi, medtem ko iščem, kaj lahko med dva kruha moški sam doma vtakne brez mesa. Zadnja leta rojevamo tudi moški, veste, ve, mame, če ste slučajno pozabile. Ne rojevamo dejansko, posredno ampak neposredno, ker moramo biti zraven, da vam je laže.

Med dva kosa kruha vtaknem solato in žvečim nekaj neokusnega. Praznik velike noči je priložnost, da si vzamemo čas drug za drugega, da se v drugem prepoznamo in da spoznamo, da je Bog navzoč v njem … No, tu za trenutek neham žvečiti kos starega kruha in solato med njima. Priložnost, da si vzamemo čas za drugega? Mar ni na retorično vprašanje: kako si, gorenjski retorični odgovor: kakor drugi hočejo? Mar človek v današnjem času sploh še kaj naredi zase, samo zase? Spet se mi misli pomešajo s športom in trendom, ki kaže, da se vse več ljudi s športom ukvarja zgolj zato, da nekaj naredijo samo zase. Priložnost, da si vzamemo čas drug za drugega … Saj vendar samo še to delamo.

Iz zvočnikov se sliši, da je pri praznovanju pomembna iskrenost, da smo, kar smo … Taki smo rojeni, toliko smo se naučili, toliko so nas naučili … vzemi ali pusti … Beseda teče o resnici. Moji dragi Slovenci, če bi vsaj za trenutek vsi govorili resnico, bi se nam v trenutku vremena zjasnila! Zgodilo bi se točno to, kar se je zgodilo po novem Jezusovem rojstvu: človeštvo – v tem primeru Slovenci, bi dobili vero in zaupanje v boljše življenje, rodila bi se pozitivna zgodba, spisana iz smelih načrtov za neskončno prihodnost. Življenje bi spet pridobilo vrednost. Vredno bi bila toliko, kot so dejansko vredna, cena ne bi bila zlagana. Resnica je hrana, je žito … Brez hrane težko živimo. Čas je največji prijatelj resnice. Njen največji sovražnik je predsodek. Njen največji spremljevalec je ponižnost. Ko je Colton to rekel, je pozabil, da Slovenci samo ponižni nočejo biti več …