Pri kaligrafiji uglašena srce in roka

Ves april je v Knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki razstava napisov v kaligrafski pisavi, s katero se že vrsto let ukvarja v knjižnici zaposlena Snežna Taler. In to ne katerih koli napisov, pač pa odlomkov iz Škofjeloškega pasijona.

Z razstavo je ujela pravi trenutek, čas pred veliko nočjo, ko so včasih v Škofji Loki uprizarjali pasijonske igre. Tudi danes jih na vsakih nekaj let in takrat cela Škofja Loka živi s pasijonom, svoje navdušenje nad tem vzvišenim in vsebinsko bogatim besedilom pojasni Snežna Taler. V kaligrafski pisavi je naredila enaindvajset zapisov, kar je morda pe­tina celotnega besedila Škofjeloškega pasijona avtorja Romualda Marušiča. Del teh je razstavila v mali galeriji knjižnice.

»Odlomke besedila sem izbirala po začetnih črkah, tako da se vsak od napisov začenja z drugo črko,« je o kaligrafskem zapisu Škofjeloškega pasijona, ki je nastajal dve leti, povedala sogovornica. »Pri kaligrafiji si najprej s svinčnikom začrtam linije, kjer bo teklo besedilo, nato se lotim pisanja in na mestih, kjer so začetne črke, puščam prazna mesta. Na koncu izdelam še te in dodam okrasje. Motive jemljem iz različnih knjig s srednjeveškimi napisi in sestavljam svojo knjigo vzorcev.«

Prvi kaligrafi so bili prepisovalci knjig v skriptorijih srednjeveških samostanov, vzporedno se je razvilo tudi knjižno slikarstvo. Knjižni slikarji, iluminatorji, so potovali od samostana do samostana in izdelovali okrašene začetne črke, iniciale, in slikarski okras, ornament. Pred iznajdbo tiska je bila vsaka knjiga unikat. Kaligrafsko napisane in okrašene srednjeveške knjige so se razmeroma lepo ohranile, ker so bile zaprte in jih niso izpostavljali svetlobi. Na Snežno so iluminirani rokopisi naredili velik vtis. Ko je pred leti v Dublinu obiskala Trinity College, jo je navdušila Knjiga iz Kellsa (Book of Kells), iluminiran rokopis evangelijev v latinščini. Vsaka stran tega bogato okrašenega rokopisa je ilustrirana, vsak mesec v njej obrnejo list.

Snežna se je s kaligrafijo, umetnostjo lepega pisanja, prvič srečala pri predmetu kodikologija na filozofski fakulteti, ki jo je predavala profesorica umetnostne zgodovine Nataša Golob. Pokazala jim je veliko pisav iz srednjeveških knjig in jih očarala. Različnih kaligrafskih pisav se je Snežna učila pri kaligrafinji Loredani Zega. »Besedilo Škofjeloškega pasijona sem izpisala v gotici, visoki zašiljeni pisavi, kakršne so bile gotske katedrale. Italika je okrogla pisava z veliko okraski, primerna za poezijo. V pisavi copperplate, ki se piše s tankim peresom in vsebuje veliko okraskov, so navadno napisane razne listine. Uniciala pa je okrogla pisava, ki so jo pred tisoč leti pisali irski menihi. Največkrat pišem gotico, rada pa bi se bolj izpopolnila tudi v drugih pisavah, zlasti bi rada utrdila italiko. Kaligrafi se danes ukvarjamo s pisanjem posvetil v knjige, vabil, priznanj, listin, krajših besedil, citatov za rojstne dneve, praznike, poroke ... Pri tem uporabljamo svinčnik, ravnilo, radirko, posebna kaligrafska peresa z različno širokimi konicami, pišemo pa na posebno gladek papir, da tudi pero gladko teče in se ne zatika. Uporabljam črn tuš, včasih rdeč, za okraske, ki jih nanašam s čopiči, pa pigmentne barve. Pri pisanju, ki zahteva veliko vaje, pa tudi zbranosti in potrpljenja, je treba paziti na razmake med črkami in besedami, pero pa je treba za vsak tip črk držati pod določenim kotom. Piše se po pravilih, a vsakdo piše malce po svoje. Pravijo, da se v pisavi zrcalita značaj in življenjska energija,« pravi Snežna, ki za en izdelek (stran besedila) porabi tudi po deset ur dela. Pri pisanju sta potrebna notranji mir in koncentracija, kitajski kaligrafi pravijo, da morata biti srce in roka uglašena. Snežnin zapis odlomkov Škofjeloškega pasijona že kaže na takšno uglašenost.