Rad bi bil najboljši

Najbrž poznate odrasle in otroke, ki stremijo k popolnosti v vsem, kar počnejo in kar so. Do neke mere je to normalna želja, ki pa se lahko spremeni v stisko takoj, ko se ta meja prestopi. Razlika med nekom, ki želi narediti vse popolno, in med tistim, ki te želje nima v ospredju, je v potrebah, ki jih s takšnim načinom zadovoljuje. V popolnosti lahko ljudje najdemo občutek varnosti, da je vse v najlepšem redu. Ali občutek sprejetosti, ker s popolnostjo in pridnostjo ugajamo drugim. Varnost in sprejetost sta osnovni človekovi potrebi, ki sta lahko zaradi številnih okoliščin nezadovoljeni.

Eden izmed načinov, da jih zadovoljimo, je ojačanje vedenja, za katerega mislimo, da pripomore k temu, da bomo bolj zadovoljni. Problem nastane, če z željo po popolnosti začnemo pretiravati oziroma je ta ves čas na prvem mestu. To nam ne daje več občutka varnosti, ampak kvečjemu nastane pritisk in občutek nepopolnosti. Če se to ujame z melanholičnim karakterjem, je začarani krog perfekcionizma in nezadovoljstva sklenjen. Življenje je daleč od popolnosti, kar se tiče naših predstav in pričakovanj. Imeti popoln načrt in naleteti na velike spremembe, ki terjajo spremembo načrta, je izziv za vsakogar. V tem izzivu se kažeta predvsem prilagodljivost in kreativnost. Sama storilnost, h kateri težimo na vseh po­dročjih, je v mnogih situacijah prej škodljiva kot koristna. Izgubljamo spontanost in veselje do dela, do doseganja rezultatov. Če štejejo samo rezultati, se užitek na poti kmalu izgubi. Kdaj je človek bolj izpolnjen? Na cilju ali na poti?

Vse te misli pišem zato, ker se vedno več staršev obrača po nasvet, kako naj vzgajajo otroke, ki stremijo k popolnosti. Starši, ki po­znamo svoje otroke, jih začutimo že zelo kmalu. Spoznamo njihov način dojemanja sveta, občutimo njihove stiske in jim želimo pomagati. Vendar je včasih težko razumeti vzroke, ki napeljujejo otroke k določenemu vedenju. Večina staršev pove, da od otrok ne pričakujejo popolnosti, da si otroci sami postavljajo visoke cilje. Pa vendar morajo otroci od nekod imeti ta sporočila. Mogoče jih damo že zelo zgodaj v otroštvu, ko otroci vidijo naše odzive na vse, kar naredijo. Ko delajo primerne stvari, jih pohvalimo in spodbujamo, da to še počnejo. Menim, da takrat nekateri otroci vzamejo ta sporočila tako zares, da jim postanejo merilo za uspeh. Tako se trudijo, da bi naredili še več primernih stvari, kar preraste v željo po doseganju najboljših rezultatov.

Ugajanje odraslim mora imeti meje. Če si otroci to merilo postavijo previsoko, smo odrasli dolžni, da jo pomaknemo nazaj. Otrokom sporočajmo, da so v redu takšni, kot so. Da jih imamo radi, ne glede na vedenje. Biti priden ima precejšnje sporočilo z veliko nejasnosti in povzročanja škode. Kajti to je eden izmed najbolj neumnih stavkov v zgodovini naše vzgoje, ki ne pomeni ničesar. Otroci težijo k pridnosti, hkrati pa sploh ne vedo, kaj konkretno od njih pričakujemo. Če želimo, da bodo otroci razvili in uporabljali načine vedenja, ki jim bodo koristili, jim dajmo bolj jasna sporočila. Všeč mi je, ker si naredil to in to … Opišimo dejanje. Otroci, ki si želijo popolnosti, so še bolj dovzetni za vsa sporočila, s katerimi jim potrjujemo, da je treba biti najboljši.

Kako jim lahko pomagamo, da ne prestopijo meje, s katero si že škodujejo? Najprej jih moramo razumeti. Vzemimo delež, ki so ga prinesli s seboj, in dodajmo vzgojo, ki so je deležni. Ali jih spodbujamo k popolnosti? Ali jih razbremenjujemo? Jim kažemo sproščenost? V kolikšni meri dopuščamo napake in neprimerno vedenje? Kako je z našo lastno storilnostjo? Smo zadovolj­ni sami s seboj ali še vedno iščemo zunanje potrditve, da smo v redu? Je naše življenje en sam urnik ali je v njem prostor za smeh, za traparije, za smešne izštevanke in neumne pesmice? Ali mora biti vse pravilno, resno in pametno? Razbremenimo sebe in otroke z vsakdanjim, navadnim življenjem, polnim lepega in polnim napak.