O revščini med otroki

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Bled / / 11:12

»To so otroci, ki so normalno oblečeni, ki imajo mobilnike. Težko rečeš, da je telefon ali obleka indikator revščine ali nerevščine. Na koncu koncev greš lahko k Rdečemu križu ali Karitasu in si izbereš lepe obleke in se lepo oblečeš,« je poudarila dr. Anica Mikuš Kos v predavanju o revščini v slovenskih šolah.

Bled – V petek je v organizaciji založbe Didakta na Bledu potekalo že 25. Srečanje ravnateljic in ravnateljev z naslovom Osnovna šola na Slovenskem. Strokovnjaki z različnih področij, med njimi dr. Jože Ramovš, dr. Kristijan Musek, dr. Jože Bajzek, dr. Bogdan Polajner in drugi, so odpirali različne zanimive teme in svoje poglede na izzive, s katerimi se srečujejo v šolah danes. Izognili se niso niti naraščajoči problematiki v slovenskih šolah – revščini. Na posebej pretanjen način je o tej tematiki spregovorila dr. Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, predsednica Slovenske filantropije, ki pri starosti 79 let še vedno dejavno pomaga otrokom na območjih, kjer divjajo vojne. Kot je dejala, je Slovenijo danes zajela nove vrste revščina, ki je drugačna od revščine iz časov njene mladosti. To je sodobna revščina, svet novo nastalih revežev, ki so reveži postali zato, ker so izgubili delo. »Živimo v 21. stoletju in otroci ne umirajo od lakote. Živimo v neoliberalizmu, v svetu vrednot, kot so 'imeti, posedovati, biti uspešen'. Včasih je biti revež pomenilo biti usmiljenja vreden. Danes pa konotacija revež pogosto pomeni biti nesposoben, biti 'luzer' ...« Po besedah Mikuš-Kosove so v naši »postsocialistični revščini« revni običajni ljudje, ki »samo« nimajo denarja za plačilo položnic. »To so otroci, ki so normalno oblečeni, ki imajo mobitele. Težko rečeš, da je telefon ali obleka indikator revščine ali nerevščine. Na koncu koncev greš lahko k Rdečemu križu ali Karitasu in si izbereš lepe obleke in se lepo oblečeš,« je poudarila in se vprašala, ali je beseda revščina sploh pravi izraz za ta stanja: mar ne bi raje uporabljali besede prikrajšanost? Revščina ima, tako predavateljica, različne učinke na delovanje otroka v šoli. Slabši šolski uspeh, manjša motivacija za učenje, več vedenjskih problemov, več depresivnosti, več osipa v srednji šoli, več neopravičenih izostankov, več izostankov nasploh, izključenost iz prostočasnih dejavnosti, iz skupine vrstnikov – vse to so učinki revščine, ki se odražajo na otrocih.

Katere podporne dejavnike lahko aktivira šola, da bi pomagala revnim otrokom? In še prej: je šola to sploh dolžna narediti? Dr. Anica Mikuš Kos meni, da vendarle je. »Revni otroci imajo več obremenitev, doživljajo več stresa, več slabih izkušenj, v stiskah imajo manj podpore. Problem revščine je tudi v tem, da prizadene samopodobo,« je poudarila. Pa imamo razvito strategijo, kako pomagati revnim otrokom, na način, ki ne bo povečeval razlik med njimi in drugimi, se je vprašala predavateljica. O oblikovanju teh strategij bi v šolah morali več razmišljati, obstajajo pa različni načini pomoči. »Materialna pomoč (kjer veliko šol že veliko in dobro pomaga), etos šole, etos razreda, individualna podpora otroku, sodelovanje s starši. Pomembno je, da učitelj podpre starše, da prepozna njihovo stisko, razloge, zakaj ne funkcionirajo dobro kot starši. Da učitelj uporablja jezik, ki je ustrezen, da prepozna situacijo. Pomembno je tudi vključevanje otrok v različne prostočasne dejavnosti, v posebne programe za zmanjševanje deficitov, pomembna pa je tudi vloga prostovoljcev, nevladnih organizacij,« je dejala dr. Anica Mikuš Kos. In še nekaj: da učitelji že tako zaznamovanih otrok, ki imajo slabo samopodobo in pesimističen pogled v prihodnost, ne demoralizirajo še s slabimi ocenami ...