Staroste in …

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 16. april 2014 / 12:34

Najbolj vesel sem ob pogledu na starostnice in starostnike v športni opremi ali pa na mlade ženske. Najbolj vesel, če se pogovarjamo o športni rekreaciji seveda …

Da ne bi izpadlo, kot da me samo pogledi na gibalnike razveseljujejo. Odkar sem se odločil, da bom pisal samo pozitivne zgodbe, moj Triglav redno izgublja tekme, moji priljubljeni košarkarji ne zadenejo koša niti slučajno, kolesarji, za katere navijam, vrtijo kolesa nesreče … Smučarke tekačice so zaključile sezono, skakalci ravno tako, biatlonci tudi … In kako naj torej meni podoben športni navdušenec spiše pozitivno zgodbo? Ampak, če dam besedo, jo moram držati. Zaradi enega slabega tedna, meseca pa že ne bom obupal.

Gremo naprej …

Tako je prav. Mogoče bi tu lepo sedla kaka kletvica, a sem bil opozorjen na svojo živčnost in se bom vzdržal, čeprav me tista tipka na kateri je narisana črka J, tako vleče …

Če napišem, da me pri srcu pogreje, ko vidim človeka, starega nad sedemdeset let, tekati ali kolesariti ali igrati tenis, me prijatelj, ki je star osemdeset let, vedno opozori, da moram biti previden, kdaj napišem, da je nekdo star. Spet bi lahko napisal tisto na J, ampak ne bom. Kdaj je človek star? To je pa res vprašanje? S tem sem zaključil tako, da sem se odločil postati star, ko sem dobil prvorojenca. Na živce mi gredo ugibanja, ali je to takrat, ko vam prvič rečejo Vi ali ko začneš redno gledati tv-dnevnik, ko ti začnejo odstopati sedeže v avtobusih in na vlakih, ko se mlade punce ustrašijo ob pogledu nate, namesto da bi si sramežljivo popravile lase za uho in se ugriznile v ustnico levo spodaj …

Človek ni star, dokler ne umre! Tako mi je zabičal ta moj prijatelj in potem se je debata razširila skoraj do pretepa. Da pa bi udaril starega človeka, je pa še huje, kot pa nekomu reči, da je star. Ampak ta moj prijatelj pravi: »Lahko me udariš, vendar nikakor ne pokaži, da me nočeš iz spoštovanja do moje starosti …« No, zdaj bi zagotovo lahko napisal tisto besedo na J!

Ampak ne bom …

Torej, človek se spreminja, ne pa stara, in to si moram zapomniti za vselej. Torej, sošolke, prijateljice in sodelavke, naslednjič mi recite: Joooj, kako si se spremenil! In ne: Emti, si se postaral! In ko gledam starostnike pri teku okoli Brda, pomislim, zakaj raje ne tečejo okoli pokopališča v Predosljah, na primer … Saj je skoraj v isto smer, le v primeru nedokončanega teka bi privarčevali pri prevozu s črnim kombijem brez stekel.

Seveda, se hecam …

Ko vidim teči starostnika, me prevzame optimizem. Postanem pametnejši, bi lahko (težko) napisal. Vedno so me vzgajali, naj se zgledujem po starejših ljudeh, a jih nisem nikoli poslušal. Dokler nisem nekje prebral pregovora, ki pravi, da je starec rekel mladcu, da je on nekoč že bil mlad, on pa še ni bil star, torej ima nekaj več izkušenj v življenju. Od tega dne, ko sem to prebral, poslušam samo še starejše od sebe, ampak se mi zdi, da sem glavne odločitve zamudil. Zategadelj, če vidim migati, športati starostnike, vem, da se to splača tudi meni. In migam …

Drugače je, ko vidim fejst deklino, ki miga z boki okoli Brda. No, ne samo z boki, ampak s celim telesom. Ob pogledu na tekačico se v meni prebudi optimizem. Spet optimizem. Ne ponavljam se, ampak pišem o optimizmu druge vrste. Veste, tiste vrste optimizem, ki ga sodobni moški izgubljajo v strašno hitrem času. Sodobni moški sploh več ne vadijo zato, da bi njihove postave bile všečne nasprotnemu spolu, ampak zato, da zbežijo od nasprotnega spola! Poznate zgodbo, ki govori, da je nehal športati, ko je spoznal ta pravo? Ali pa zgodbo, ki govori, da je začel športati, ker je doma sit babe? Ne poznate? Preseneča me. Se vam pa zdi znano, kajne, moji dragi športniki!? Kdo je kdo, naj presodi sam, če pa je slučajno kdo vmes, pa naj na svoje početje pogleda s tretjim očesom … Najbrž bo zelo presenečen.