Didaskalije k dihanju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. november 2016 / 11:00

»Če bi bila v Sloveniji, bi nagrado sprejela v majici z napisom Refugees Welcome. Februarski protest proti beguncem v bližnjem Šenčurju je namreč izkazal grozljivo ksenofobno, sovražno podobo države, v katere jeziku pišem poezijo. Žal omenjeno zborovanje ni bilo edini tovrstni primer. Proti tovrstnim demonstracijam nestrpnosti hočem in moram s tega mesta jasno in nedvoumno protestirati – kot državljanka, kot pesnica in kot človeško bitje. Nevarno je, da, četudi zaradi lastnih stisk, dovoljujemo erozijo najosnovnejših civilizacijskih norm, kakršni smo bili priča. Ustvarjanje zunanjega sovražnika ne bo rešilo naših notranjih težav. Sodelovanje jih lahko. / Ne gre zgolj za sočutje – četudi bi že samo sočutje moralo biti dovolj –, gre za najosnovnejšo človečnost. Danes nagrajujete poezijo: brez človečnosti je ni. Med begunkami in begunci so tudi pesnice in pesniki. Vprašanje je, ali si v svojem položaju sploh lahko privoščijo papir in pisalo. Danes v nenapadeni državi čast, izkazano moji pesniški zbirki, zgolj po naključju sprejemam jaz; naše vloge bi bile prav lahko zamenjane. / In sploh ne gre samo za pesnike in pesnice: za ljudi gre. Ljudje bežijo pred vojno, pred humanitarno katastrofo, da bi si rešili življenja. »Tehnične« in birokratske ovire tega ne bodo preprečile. /…/ Naša civilizacijska dolžnost je pomagati beguncem. Kot mi namreč tudi oni niso le številke, so ljudje. Zato: prenehajte z getoiziranjem – takoj. Poskrbite za enakopravno vključevanje begunk in beguncev v slovensko družbo – takoj. Pomagajte ljudem, da zaživijo človeka vredno, dostojno življenje – takoj. Nehajte računati na benevolenco državljank in državljanov. Drugega člena Ustave nimamo zaradi lepšega. / Poezija živi znotraj sveta, izvira iz njega in je z njim v živem, pristnem stiku. Pisanje poezije zahteva svobodnega duha. Že skoraj eno leto se slednji, kot številna divjad, zaletava v »tehnično oviro« na slovenski meji. Živeti v ograjeni državi in hkrati govoriti o kulturi, kamor spada poezija, je do skrajnosti paradoksalno. / Ponovno se torej zahvaljujem za Jenkovo nagrado svoji poeziji, sprejemam jo, a v isti sapi jasno pravim: gospod predsednik vlade – odstranite to žico. Takoj.«

To je odlomek iz zahvalnega govora pesnice Anje Golob (1976), letošnje Jenkove nagrajenke za poezijo. Slovesnosti ob razglasitvi nagrade v Kranju, 28. oktobra, se zaradi bivanja v tujini ni mogla udeležiti. Nagrajeno zbirko pa si kupimo in preberimo, pesmi so res dobre!