Kabina je njen drugi dom

Marija Drinovec s Srednje Bele, šoferka tovornjaka vlačilca (»šleparja«), ki na leto po cestah Slovenije in Evrope prevozi okrog sto trideset tisoč kilometrov. Na vožnji je tudi po pet, šest dni skupaj, takrat je kabina tudi njeno prenočišče.

Marijina zgodba je zanimiva. Ko je končala gumarsko šolo, se je zaposlila v kranjski Savi, kjer je najprej devet let delala v proizvodnji in nato še približno toliko časa v pisarni. Čeprav je bila zadovoljna v svojem poklicu, je v njej tlela skrita želja, da bi vozila tovornjak. Prijavila se je na izpit za C in E kategorijo, torej tudi vožnjo tovornjaka in priklopnika. Že na prvih vožnjah v avtošoli je uživala, še največ preglavic ji je na začetku povzročala vzvratna vožnja s prikolico. Ko je v Savi dala odpoved, bilo je to pred devetimi leti, je tudi sodelavkam razkrila, da je naredila izpit za vožnjo tovornjaka in da bo svojo poklicno pot nadaljevala kot šoferka. Najprej je vozila v Avtoprevozništvu Sigr Bizjak – približno pol leta z manjšim tovornjakom po Sloveniji, nato je prešla na »šleparja«, njena prva pot v tujino je bila na Nizozemsko. Po dveh letih in pol je prešla k avtoprevozništvu Grašič iz Nakla. »To je bilo obdobje klasične špedicije, največ sem vozila po Evropi, prevažala rezervne dele za Opla in BMW in ob tem spoznavala tudi njihove velike tovarne,« se spominja Marija, ki zadnja tri leta vozi za podjetje M. Koželj iz Škofje Loke. Vozi po Sloveniji, največ pa po Zahodni Evropi, tudi po Angliji.

Marija na leto prevozi okrog sto trideset tisoč kilometrov, na vožnji je tudi po pet, šest dni skupaj. »Čeprav med vozniki tovornjakov prevladujejo moški, se tudi ženske znajdemo v tem poklicu, a za ženske je pogoj, da nimajo družine. So tudi izjeme. Ko sem bila lani v Angliji, sem srečala šoferko, ki je bila noseča, v pričakovanju dvojčkov, doma pa je že imela tri otroke, a zanje je med njeno odsotnostjo skrbel mož. Veliko videvam tudi starejših, nad petdeset let,« pravi Marija in pove zgodbo, ki se ji je primerila doma v Sloveniji. Ko je s tovornjakom pripeljala v eno podjetij in spraševala, kam naj zapelje, da bodo raztovorili tovor, sta jo skladiščnika posmehljivo zbodla, če gresta lahko za en dan še domov, preden bo tovornjaka spravila v skladišče. Pa ni bilo tako, Marija, čeprav bolj drobne postave, spretno suče volan šestnajst metrov dolgega tovornjaka. »Ogledala tovornjaka so moje druge oči,« pravi in pove še kakšno »šofersko«, a resnično. Tako se ji je zgodilo, da so ji vlomili v tovornjak, medtem ko je spala v kabini, a zbudila se je šele po tem, ko je tat s plenom že zapuščal avto. Odnesel ji je dva prenosna telefona in ključe od tovornjaka, ki pa jih je kasneje v bližini našla. »Nič me ni strah, tudi po tem dogodku v kabini tovornjaka mirno zaspim,« pravi in poudari: »Kraj je veliko in vse več. Iz rezervoarja kradejo nafto, prerežejo cerado, da vidijo, kaj je na tovornjaku naloženo ...«

Marija je doslej varno vozila po slovenskih in evropskih cestah. Za prometno kulturo pravi: »Bolj greš proti severu Evrope, boljša je.« Čeprav vozi umirjeno, strpno, ji adrenalin naraste, ko naleti na zastoje, dolge kolone vozil in ve, da ne bo ob pravem času na mestu, kjer jo pričakujejo. Pazi, da ne vozi predolgo. »Kazni za prekoračitev časa vožnje brez počitka so vse večje. Če omejitev ne spoštuješ, lahko ves mesec delaš samo za kazni,« pravi Marija, ki v tem, kar počne, uživa. »To je način življenja, kabina tovornjaka je moj drugi dom. Delo je raznoliko, en dan ni enak drugemu.«

Ko se Marija vrne s »potovanja« in bi pričakovali, da ima že dovolj vožnje in cest, se rada usede na svojega »harleya« in se odpelje na izlet. V soboto za vožnjo z motorjem ni imela časa, udeležila se je srečanja šoferk v Celju, kjer so se več kot o značilno ženskih temah pogovarjale o nakladanju in razkladanju tovora, zastojih na cestah, dogodivščinah na vožnji ...