Ptičje žvrgolenje

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 9. april 2014 / 10:53

Nisem še raziskal vzroka, ampak na našem vrtu ni več ptičjega petja. Je mar še prezgodaj? Gregorjevo je ja že bilo …

Prednost življenja na podeželju je, da te zbuja ptičje petje, žvrgolenje, čivkanje. To mi je rekel prijatelj, ki živi v velemestu, betonski džungli, ko sva si delila kolesarsko sobo v enem od kranjskogorskih hotelčkov. Takrat sem prvič slišal, da nekdo mora iti nekam daleč, da bi slišal ptice. Pravi, da tam, kjer živi, sliši samo gruljenje golobov v parku, ki je manjši od zimskega bazena.

Jebiga …

Vsi nekaj pogrešamo.

In ta isti prijatelj, tako kot jaz, zelo rad kolesari. In sem ga peljal po prelepi Gorenjski, on se ni mogel načuditi krasnim cestam speljanim med gozdovi, hribi in dolinami, jezeri, rekami, vasicami, mesti, ki nimajo prometnih zastojev in zamaškov, ki nimajo šestpasovnih obvoznic in vpadnic. Ko sem ga z avtom peljal po Cesti Staneta Žagarja v Kranju, ob štirih popoldne, ko je bila prometna konica, zastoj po naše, zamašek, zaradi katerega nujno potrebujemo obvoznico čez najbolj rodovitna kranjska polja, sem ga opozoril, kako smo živčni zaradi tega. Nasmehnil se mi je in najprej povprašal, ali se hecam. »To da je zastoj?« Fant moj, je rekel, to je tekoč promet. Kako tekoč, če pa vozim od Vodovodnega stolpa do Mercatorja celih deset minut. Seveda sem se zlagal, ker pot tudi ob največjih zastojih traja le kakih šest minut. Pa se je spet nasmehnil in rekel, naj se ne delam norca, ker ne vem, kaj je prometna konica. Od njegovega stanovanja do službe je deset kilometrov in do tja avtomobil sploh ne pride … Ustavil sem ga in mu dal vedeti, da sem se spomnil, da živi v velemestu …

»Slovenci so zelo prijazni,« me je poučil, »le slovenski kolesarji niso.« Dvignil sem obrv in potem najbrž še drugo, tako, v znak začudenja. »Kolesariva že ves dan in srečujeva veliko kolesarjev in kolesark, a nihče naju ne pozdravi. Mar ne poznajo kolesarskega bontona?« Dejal sem, da je bilo včasih drugače. Včasih smo se vsi kolesarji poznali med sabo, zdaj s popularizacijo tega športa in rekreacije pa je vse drugače. Zdaj kolesarijo tudi zafrustrirani ljudje, taki s hrbtnikom, polnim stresa, na rami, taki, ki so prežeti s skrbmi in imajo kolo za antidepresiv, in taki, ki nimajo volje nikogar pozdraviti, še najmanj pa nekoga, ki ga ne poznajo. Debelo me je pogledal. Nadaljeval sem s pljuvanjem slovenske klime, počutja slehernika v smeri, da je pač taka situacija v državi, ko je najbolje, da vsakdo skrbi za lastno rit in žep, da se življenja ohranjajo na lažnih berglah, da smo zaviti v tančice strahu, jeze, razočaranja in nepredvidljivosti. Ljudje, ki ne vidijo prihodnosti niti čez balanco kolesa, ne vidijo niti kolesarjev, ki jim vozijo nasproti, ki jih prehitevajo ali katere oni dohitevajo … »Kaj neki lahko manjka Slovencu v Sloveniji?« me je vprašal in se popravil z vprašanjem, kaj neki lahko manjka slovenskemu kolesarju v Sloveniji, da bi ne dobil odgovora razsežnosti Janeka Museka, se mi zdi. Spet sem dvignil obrv. »Živite v najlepšem delu Evrope, imate pitne reke, imate ptičje petje, imate modro nebo in nimate prometnih konic …« Potem se je nasmehnil, šele potem, ko je videl, da ga res ne razumem. »Tvoja naloga je, da slovenske kolesarje naučiš kolesarskega bontona, in ko pridem prihodnjič, hočem, da me vsakdo, ki ima balanco v roki, lepo pozdravi.« Eh, prijatelj iz tujine, to ne bo tako lahko, ni pa nemogoče. In od takrat je minilo dobro leto in jaz pozdravim vsakogar, ki mi pripelje nasproti, vsakogar, ki me prehiti, ki ga prehitim in ki ga srečam piti kavo ali pivo med kolesarjenjem. Prijazen sem in vsakomur, s komerkoli kolesarim, povem, da si vsak kolesar zasluži pozdrav, če ga poznaš ali ne, tako pač je med kolesarji, to je nenapisano pravilo, kolesarska folklora, ki ni slaba. Nikakor slaba, prej bi rekel, da zelo simpatična gesta, ki kaže, da smo ljudje iz dobrih krajev tu doma … Taki, ki radi kolesarimo …