Potem sem pa zbolel

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. april 2014 / 11:47

Kako me je obračalo življenje, 2. del

»Ko se je rodil otrok, sin, je morala Vera že čez slabe tri mesece iti v službo. Na srečo jo je našla v eni od bližnjih tovarn. Četudi je delala le dopoldan, je dobila sive lase, preden je našla žensko, ki je bila pripravljena paziti na dojenčka.

Za otroke, kasneje sva imela še dva, sem imel res dve levi roki. Celo posodo sem raje pomival, če je bilo treba,« se spominja Hamdo.

Zakonski stan ga je osrečil. Kadar je bil slabe volje in utrujen, se je spomnil očetovih besed, ki mu jih je polagal na srce: »Pred drugimi ljudmi si lahko gospodar, a ko si z ženo sam, jo raje objemi, kot da bi kričal nanjo.« Njegova starša sta se imela zelo rada, četudi je bila njuna poroka dogovorjena. Ljubezen je prišla pozneje in sta jo prenašala tudi na otroke.

»Vera se je ob meni že od prvega dne počutila kot kraljica. Povsem drugače je bilo v službi in med prijateljicami. Nekateri ljudje so se povsem odkrito čudili, kako to, da se je poročila z Bosancem. Predlagali so ji celo neverjetne stvari, na primer, naj si spremenim ime in priimek, da bom videti bolj 'civiliziran'. Takšnim 'skrbem' sva se samo smejala, niso nama prišle do živega. Mogoče sem bil ves čas le malo preveč konservativen, saj me je žrlo, ker nisem zadosti zaslužil, da bi žena lahko ostala doma in skrbela za družino. A me je Vera nenehno prepričevala, da tega ne bi storila, četudi bi se kopala v denarju. V bistvu je življenje teklo zelo mirno, veliko sva si odtegovala od ust, da sva si, končno, kupila lastno stanovanje. Morda sem postajal vedno večji »Slovenec« tudi zato, ker sem hrepenel po tem, da bi me sprejeli njeni starši. A se to ni in ni zgodilo. Zelo me je bolelo, ker so se do mene obnašali kot do tujca. Ne boste verjeli, odločil sem se tudi za študij ob delu! V naši družini že itak nismo bili neumni, saj sem povedal, da so moji bratje in sestre vsi študirali, le jaz sem 'občepel', prvič zato, ker dolgo časa nisem imel interesa, drugič pa zato, ker sem jim izdatno pomagal.«

Ko je prišel na vrsto, da nekaj naredi zase, so se začeli njegovi glavoboli. In to kar iznenada. Zjutraj se je zbudil ves mačkast, vrtoglav, šlo mu je na bruhanje. Sprva – to se je dogajalo kar nekaj mesecev – je tajil pred ženo, goltal aspirine in lekadole, toda nič se ni spremenilo na bolje.

Potem se je odločil, da bo šel na skrivaj na preglej. Nikomur ni povedal, zakaj se je nekoč odpeljal do zasebnega zdravnika v Avstrijo (in ga drago plačal), ker je vedel, da bo pri njem prišel hitro na vrsto. To se je res zgodilo. Zdravnikov pogled mu ni bil nič všeč, še manj potem, ko mu je svetoval, da mora iti nujno k specialistu. Da je nekaj narobe z njegovimi očmi. Iz ordinacije je odšel tresočih nog, v avtu je sedel več kot uro, preden je prišel toliko k sebi, da se je lahko odpeljal domov.

»Napočil je trenutek, ko sem se moral pogovoriti z ženo in jo soočiti z neprijetno resnico. Vera je reagirala tako, kot se za Dolenjko spodobi! Nič ni tarnala, objela me je, stisnila k sebi in mi zagotovila, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da se rešiva iz pekla grde bolezni, za katero sva slutila, da se je vtihotapila vame.

Potem se je začela trnova pot od enega zdravnika do drugega, nazadnje sem pristal na Onkološkem inštitutu. Veste, ni hujšega, kot je prvi korak, ki ga človek naredi čez tisti prag. Ko je na vrsti drugi, je že veliko laže! Zdravnik, h kateremu sem prišel in kateri se je potem zavzel zame, je bil človek na mestu. Ko je pred seboj videl visokega, še zmeraj mladostnega moškega, ki se trese od strahu, se mi je zelo mirno približal, tako da sva se najprej pogovarjala o povsem vsakdanjih stvareh, potem šele sva se osredotočila na diagnozo. Pred seboj, na mizi, je imel moje izvide, nekaj časa je zmajeval z glavo, potem pa me je pogledal v oči in dejal, da bo verjetno trda predla, a če sem pravi dedec, bo šlo. Njegove besede so se me dotaknile, saj sem vedel, da jih ni izrekel tja v tri dni. Prikimal sem mu, ko mi je povedal, da se je »nekaj« razbohotilo v moji glavi, kar sicer je nevarno, a se bo dalo rešiti. Njegove besede sem vpijal vase, kot bi bile balzam za dušo. Najraje bi pokleknil predenj in se mu zahvalil, da me ni že kar takoj poslal v smrt. Takoj sem poklical ženo, ji povedal, da moram na operacijo, da bo še vse dobro. Nisem ji pa povedal, da bom izgubil vid, če se zgodi kaj nepredvidenega.«

Dnevi, ki so sledili, so bili kruti. Oba z Vero sta se trudila, da živita normalno, da se smejeta, da ne obremenjujeta otrok – takrat sta bila že dva – da živita normalno, tako kot prej. V službi je o svoji usodi povedal le šefu, ki je bil doma iz njegovih krajev in sta bila tudi zato bolj povezana med seboj. Čeprav drugje ni ničesar govoril na glas, se je vseeno razvedelo, vsi so sočustvovali z njim in se trudili, da mu pomagajo. Zlasti so se izkazali prijatelji, ki so naredili vse, da je dobil občutek, da njegova družina ne bo sama, ko bo ležal v bolnišnici.

Ko je napočil dan operacije, sta z Vero dolgo časa ležala objeta v postelji, pri njima sta spala tudi otroka. Stiskali so se drug k drugemu, kot da se vidijo zadnjič.

»Nič se nisem bal, v bolnišnico sem stopil poln doslej neznane energije. Z menoj je bila tudi družina, otroka sta bila razposajena, malo sta nagajala, žena pa me je trdno stiskala za dlan. Potem smo se poslovili, kajti imel sem še nekaj preiskav, preden je napočil tisti usodni četrtek, ko sem šel zarana, ob sedmih, pod nož.

Žal ni vse potekalo, kot smo si želeli. Tumor je veliko večji in globlje vraščen v notranjost, kot se je sprva predvidevalo. Operacija je trajala vse dopoldne, tja do tretje ure. Ko so me pripeljali na oddelek za intenzivno nego, so me hitro prebudili. Sprva nisem nič videl okoli sebe, potem pa se mi je vseeno prikazalo malo svetlobe. Prva stvar, ki me je prešinila, je bila, da ne bom slep. Juhuhu, ne bom slep, sem zapel v svoji duši! A potem ko je prišel k meni moj zdravnik, ni bil optimističen. Povedal mi je, da z desnim očesom nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej. Razlagal mi je, da so morali odstraniti veliko »okuženega« tkiva, zato bom poslej videl le na levo oko. Nasmehnil sem se mu in mu rekel, da novica sploh ni slaba, seveda če mi lahko obenem zagotovi, da bom ostal živ. Obraz se mu je sprostil, prikimal je in mi zagotovil, da bom – kar se njega tiče – lahko dočakal sto let. Četudi sem bil utrujen, bi najraje vstal in ga močno objel. Potem ko je prišla žena, sem že na pol spal, komaj da sem spravil iz sebe, da naj ne joče, da me bo imela še dolgo let ob sebi.

Velik kamen se ji je odvalil od srca, obraz ji je zalilo olajšanje. Kasneje, ko sem bil že doma, mi je povedala, da jo je bilo na smrt strah zame. To, da bom videl le na eno oko, pa ji ni delalo težav, malo pošalila se je, da bo to celo udobno zanjo, saj ji ne bo treba pospravljati na desni strani stanovanja!«

(Konec prihodnjič)