Prihod

Kako me je obračalo življenje, 1. del

Hamdija, po domače Hamdo, je prišel iz daljne Bosne v Slovenijo že v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Z vlaka je stopil v Novem mestu, pa ne zato, ker bi si to želel, temveč zato, ker za dlje ni imel denarja. Moral je priti do Ljubljane, kajti tam je nanj čakal nekdo iz vasi, s katerim je bil dogovorjen, da mu za primerno ceno uredi službo v nekem podjetju. Na srečo so bili to časi, ko so vsi govorili srbohrvaško, tako da ni imel nobenih težav, ko je spraševal mimoidoče, kje je glavna cesta, kjer je dvignil prst.

»Proti večeru je pripeljal mimo tovornjak, ki je tudi ustavil. Na njem je bila skupina mladih. Eden od njih je igral na harmoniko, vzeli so me medse, celo kos kruha in malo čebule so mi dali jesti. Bil je že skrajni čas, da sem zaužil kakšno malenkost, saj se mi je meglilo pred očmi zaradi lakote,« se spominja tistih davnih časov moj sogovornik.

Na tovornjaku je bilo tudi mlado dekle, Vera po imenu. Že ko sta se prvič ujela z očmi, sta si bila všeč. In to ne da bi spregovorila eno samo besedico. Ko so se na Rudniku pri Ljubljani od njega poslovili, mu je dekle stisnilo v roke svoj naslov. »Pa se kdaj oglasi,« mu je še zaklicalo, ko se je tovornjak izgubil v oblakih cestnega prahu.

Hamdo je na listek, ki ga je sicer shranil v denarnico, kmalu pozabil. Prvič v življenju je dobil službo; ko je konec meseca prejel kuverto s plačo, se je skoraj razjokal od veselja. Nestrpno je čakal, da mine pol leta, kajti šele tedaj je lahko dobil malo dopusta, da se je usedel na vlak in se odpeljal v domače kraje na obisk. Nanj so čakali starši, štirje bratje in dve sestri. Denar, ki ga je pet mesecev dajal na stran, je čudežno poniknil za najnujnejše. A se je splačalo, saj se je zavedal, da je edini, ki družini lahko pomaga.

»Vsakič, ko sem prišel, sem domače spodbujal k napredku, zato smo moj zaslužek pametno unovčili: popravili smo streho, pozidali stranišče, ki je bilo pred tem še na štrbunk, kupil sem tudi prvi radio na vasi. Pozneje so bratje drug za drugim prihajali v Slovenijo, kjer so se izučili poklica. Eden je tudi doštudiral na fakulteti, danes živi v ZDA, kjer dela kot kirurg v neki bolnišnici, dva živita na Švedskem, eden pa v Nemčiji. Sestri sta poročeni, z mojo pomočjo sta obiskovali srednjo šolo, obe imata dobri službi in ni jima nič hudega. Pogosto se tudi sam sprašujem, zakaj sem zmeraj hotel doseči več, kot bi mi po rodu pripadalo. Mogoče je prav, da se za to najprej zahvalim noni Kristini, to je bila gospa, pri kateri sem – skupaj s še osmimi drugimi – stanoval, ko sem prišel v Ljubljano. Še danes se spominjam tiste hiše, če­prav so jo že zdavnaj podrli: v pritličju je živela družina, ki je oddajala sobe, zgoraj pa smo živeli mi. Bilo nas je pet v eni sobi, stranišče je bilo na koncu hodnika, umivalnik pa smo, to je bilo za tiste čase zelo kraljevsko, imeli v sobi. Nona Kristina je zahtevala, da smo se vsak večer umili, kajti rjuhe, na katerih smo ležali, so bile njene in ni želela, da bi jih prehitro zasvinjali, saj jih je menjala le na vsakih štirinajst dni. Čevlje smo zložili na hodniku, na deski, ki je bila položena čez dve gajbici. Ko je kupila prvi pralni stroj, nam je tudi prala, za kar smo ji bili zelo hvaležni,« je pripovedoval Hamdo.

Nona Kristina se sicer v njihove navade niti verske obrede ni vtikala, je pa Hamdiji včasih, malo za šalo, malo za res, dejala, da bi se takšen lep fant moral naučiti slovensko, če si želi najti kakšno dekle.

»To je bilo bolj težko, saj se s Slovenci več kot toliko ni­smo družili. Pa še takrat, ko smo se, se je vsak trudil, da je govoril po 'naše', tako da res ni bilo nobene potrebe po kakšnem učenju. Potem pa sem nekoč nekaj iskal v denarnici in glej – na tla je padel listek, že ves porumenel in umazan. V trenutku sem se spomnil, kdo mi ga je dal. Še isti večer sem Veri napisal pismo in jo vprašal, če se me še spominja. Na koncu pa sem se ojunačil in jo povabil v Ljubljano na torto, da se ji s tem oddolžim za prijaznost. Na njen odgovor sem čakal kar nekaj časa. Bilo je prav zabavno, kako so se mi tresli prsti, ko sem previdno pokukal, kaj je v kuverti! Kar oddahnilo se mi je, ko je pristala. Še več: zapisala je, da pride že naslednjo nedeljo, da se lahko vidiva, če bom imel čas. Seveda sem ga imel! Kolikor hočeš! Ko sem jo počakal na železniški po­staji, sem jo takoj prepoznal. Ona pa mene ne. Seveda, bil sem malo bolje oblečen, tiste cape, s katerimi sem prišel v Slovenijo, sem že zdavnaj vrgel stran. Šla sva v lokal nasproti kina Komuna, kjer sva popila kavo in dolgo klepetala. Potem sem jo povabil še v kino, kjer sem jo previdno prijel za roko. Ni mi je izmaknila in to je bil znak, da ji ni vseeno zame.«

Po tisti nedelji so pisma redno, tudi po večkrat na teden, romala na Dolenjsko in nazaj. Prijateljstvo je preraslo v ljubezen, začela sta se pogovarjati, da se bosta poročila in zaživela skupaj. A ni šlo tako zlahka, kot sta načrtovala. Težave so jima povzročali obe družini. Tista v Bosni in Verina. Pa se je s svojimi Hamdo že pogovoril, z Verinimi pa se pravzaprav ni mogel, ker ga niso spustili niti v hišo. Dejali so, da bo to, da se njihova hči poroči z južnjakom, zadnja stvar, ki bi jo dovolili.

Minila so še skoraj tri leta, ko se je Vera vsako nedeljo pripeljala v Ljubljano, kjer sta potem delala načrte in razmišljala, kaj naj naredita. A je posegla vmes narava, Vera je zanosila. V časih, ko je bila njuna ljubezen na preizkušnji, je bila nosečnost pred poroko nekaj, kar je družini prinašalo veliko sramoto.

»S težkim srcem so njeni starši pristali na poroko. Četudi je imela Vera svoj denar, saj je bila zaposlena že vse od mature na administrativni šoli, je bila na domače zelo navezana in se je na smrt bala, da bi ji obrnili hrbet. Na ohcet so pri­šli tudi moji domači, celo oba strica s svojimi. Bilo nas je več kot dvesto. Zanimivo, če se spomnim tistih časov, kako malo je bilo treba, da se je začetna zadrega razblinila in potem smo se vsi zelo dobro razumeli. Zato so bile »krive« olimpijske igre v Rimu, na katerih je naša reprezentanca dosegla šesto mesto. V njej pa so nastopali tekmovalci iz vse Jugoslavije, zdi se mi, da tudi Ivo Daneu in Radivoj Korać. Po prostoru, kjer smo sedeli za mizami, je odmevalo iz radia, mi pa smo poslušali, navijali in se veselili zmage na eni od tekem.«

Na poročno potovanje ni­sta šla, saj je imela Vera nešteto nosečniških slabosti. Kot mlada družina sta dobila stanovanje v enem od novozgrajenih blokih v Šiški. Res ni bilo veliko, merilo je komaj štirideset kvadratnih metrov, a bilo je njuno. V njem sta bili centralna kurjava in tudi kopalnica. Oboje je bilo za mlada dva pravi čudež. Razkošje pravzaprav, ki ga nista bila vajena. Potem ko se je rodil otrok, sin, je morala Vera že čez slabe tri mesece iti v službo. Na srečo jo je našla v eni od bližnjih tovarn. Četudi je delala le dopoldne, je dobila sive lase, preden je našla žensko, ki je bila pripravljena paziti na dojenčka.

»Za otroke, kasneje sva imela še dva, sem imel res dve levi roki. Celo posodo sem raje pomival, če je bilo treba,« se spominja.

(Nadaljevanje)