To nisem jaz, to smo mi

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. marec 2014 / 12:10

»Nihče od nas ni enobarven, vedno je prisotna notranja borba, črno in belo v človeku. Vsi smo Kajni in Abeli, to je rdeča nit razstave. Koliko truda je potrebnega, da v človeku zmaga dobro nad slabim. Ampak je vredno,« pravi umetnica Maša Bersan Mašuk, ki bo razstavljala v Tržiču.

»Mama mi je pravila, da sem rada opazovala oblake, ko sem bila majhna. Mogoče se je razlog skrival v tem, da sem bila bolna. Imela sem otroško paralizo, nogice me niso ubogale in nikakor nisem mogla shoditi. Zdravili so me doma. Poleti so me zakopavali v vroč pesek na plaži, mi dajali zeliščne zvarke. Skrbelo jih je: »Kdaj bo Mašenj­ka začela hoditi?« Medtem sem opazovala oblake. Mama je spraševala: »Mašenjka, kaj gledaš? Kaj je tako zanimivega med oblaki?« Še danes ne znam odgovoriti na ta vprašanja. Toliko časa je minilo ... Mame ni več med živimi, oblaki pa še zmeraj plujejo po nebu. Ko sem hodila v šolo, sem od učiteljev pogosto slišala: »Naša zasanjana Maša je kot ponavadi zgubljena med oblaki.« Potem sem se izšolala za poklicno slikarko. Nisem več le gledala oblakov, ampak sem jih tudi risala.« Življenje in delo ruske umetnice, ki z družino živi v Ljubnem, je povzeto v knjigi, ki bo predstavljena ob odprtju razstave njenih likovnih del v četrtek, 3. aprila ob 18. uri v atriju Občine Tržič. Slike, ki jih bodo razstavili v Tržiču, so slikarkino pristno doživljanje prvega pogleda na svet, na Staro zavezo. Kot da od tedaj do danes ne bi minilo dva tisoč let. »Ni bistveno vprašanje zame, ali je nekaj res bilo ali ne, bistveno je, da izpričevanje Stare zaveze doživljamo danes. Kajn in Abel, ki sem ju upodobila na sliki, sta zame ključna; ta zavist, ta začetek boja človeka proti človeku. Življenje se začne kot upanje, kot sonce, radost, sijajnost in vedno vanj poseže kaj hudega. Nihče od nas ni enobarven, vedno je prisotna notranja borba, črno in belo v človeku. Vsi smo Kajni in Abeli, to je rdeča nit razstave. Koliko truda je potrebnega, da v človeku zmaga dobro nad slabim. Ampak je vredno,« zaupa Maša Bersan Mašuk.

Ogromno informacij, ki jih dobi skozi medije, ne zna predelati drugače kot skozi slikanje. »Kako nas nanotehnologija po svoje izolira, ko je najpomembnejša besedna zveza »jaz sem«, namesto pravilno »mi smo«,« je izpostavila. Silovita je njena upodobitev Jakobove borbe z Bogom iz Stare zaveze. Jakob se je za to, da je dobil božji blago­slov, boril za življenje. To nam sporoča, da se nikdar v življenju ne smemo vdati. »V cerkvi sem prvič dlje časa posedela prav v Sloveniji. To je bilo zame doživetje z nepretrganimi nitmi preteklosti in upanjem v bodočnost. O cerkvi ne govorim kot o veri, ampak kot biseru, ker je to nekaj nam skupnega. V njej nisi sam. Ko sem slikala prvo kapelico, so se ljudje ustavljali, se zanimali. To vzdušje mi je vlilo poguma, da ne delam zase, ampak delam za druge to, kar znam. In jih s tem razveseljujem. To je moj izvir.« Njena monumentalna dela bogatijo številne cerkve in kapelice po Sloveniji. Za papeža Pavla II. je ustvarila brezjansko Marijo in bila pri njem na avdienci.

»Moja edina možna pot v odraslost, živela sem v Moskvi, je bilo slikarstvo. Nisem bila preveč uspešna učenka, ker sem preveč zrla v oblake (smeh). Številke mi niso šle. Bila sem skromna, nekomunikativna. Sošolka Tamara me je povabila k sebi domov. Njen oče je bil akademski slikar, zaposlen v Bolšoj teatru. On je prepoznal moj talent in mi dal smerokaz – poklicno slikarstvo. »Nisem gospa umetnica (smeh). Umetnost je zame trdo delo, je znanje, podvrženo kritični presoji. To je zame profesionalizem.« V Ljubnem hrani risbe iz otroških dni; za to, da so se ohranile, se mora zahvaliti svoji mami.

V Ljubno pravi, da je pri­šla po božji volji. »Karkoli se ti zgodi v življenju, karkoli ti pride na pot, vse je treba vzeti za dobro z upanjem, da boš zaradi tega tudi ti postal boljši. Ljubno je postalo moja vas, moj dom. Ponosna sem na to, da so naju s soprogom tako lepo sprejeli.« Življenjska pot jo je pripeljala v Slovenijo, kjer veliko ur preživi pod stropom in riše oblake. »Verjetno se tukaj spet počutim kot majhna deklica, ki jo je nekdo poklical z oblakov, jo začaral s prikazom mističnih slik, angelskih likov ter z zvoki mahajočih kril,« sklene.