Sedanji čas (4)

»Četudi je moj šofer komaj stal na nogah, je bil za volanom zelo samozavesten. Stoenko je pognal okoli ovinkov po makadamski cesti, da se je kar kadilo. Nekaj sem slišal, da so Erika videli, da se potika po železniški postaji na Vrhniki oziroma Borovnici, pa sem hotel iti pogledat.

Na nekem mostičku, malo naprej od gostilne, pa naju je zaneslo najprej v breg, potem pa je avto obrnilo pod cesto. Tega se še spomnim, vse drugo pa sem »prespal«, saj sem padel v nezavest.«

Valentin je bil kar nekaj časa v komi, saj je bil udarec v glavo takšen, da je spremenil njegovo življenje. Ko se je prebudil, nog ni več čutil. Zdravniki so ob njegovi bolniški postelji zmajevali z glavami, rekoč, da je imel grozno srečo, da je sploh ostal živ. Njegovo šofer, četudi pijan kot čep, jo je odnesel brez praske. Še več. Podobnih nesreč je imel pozneje še nekaj, tudi z avtobusom, ki ga je vozil »po urah«. Poleg Valentina je še dva pahnil v invalidnost, sam pa jo je zmeraj – tudi takrat, ko se je znašel celo na sodišču – do­bro odnesel.

»Ko sem malo prišel k sebi, sem najprej vprašal za Erika. Zdelo se mi je, da sem ostal pri življenju zgolj zaradi silnega strahu, da se mu ni kaj zgodilo. Eno od medicinskih sester sem poprosil, da je poklicala sodelavca v fabriko, kjer sem delal, ter povprašala po njem. Na srečo je bil že doma, menda me je vmes, ko sem bil nezavesten, tudi obiskal, le da jaz tega nisem vedel. Še istega dne je spet prišel k meni, nič ni rekel, le oči so se mu napolnile s solzami. Nekako sem jih bil vesel, saj mi je s tem dal brez besed vedeti, da mu ni vseeno zame. Žal sem se pozneje, ko sva se pogovarjala, izdal, da sem doživel nesrečo zato, ker sem ga šel iskat; te besede so ga pa sploh prizadele. Nenavadno. Pod uporniško najstniško masko se je v njem skrivalo tenkočutno srce! A sedaj vidite, da vsaka, še tako tragična stvar v našem življenju razkrije tudi kaj dobrega in plemenitega?« je ta del pripovedovanja zaključil z vprašanjem Valentin in si zadovoljno zabrundal.

Rehabilitacija je trajala skoraj vse leto. Najprej bolnišnica, potem razgibavanje v rehabilitacijskem centru v Soči, nato toplice. V Laško so ga poslali. Prvič v življenju je šel na takšen delovni dopust, kot ga je sam poimenoval. Skrbeli so zanj, mu prinašali hrano in pijačo, obenem pa se je na vso moč trudil, da bi mu razgibalne vaje v bazenu čim bolj koristile.

»Že prvi dan sem ugotovil, da sem velik revež, pa ne le zato, ker sem bil od večmesečnega poležavanja mehak in brez moči! V potovalki, ki sem jo prinesel s sabo, sem imel komaj kaj perila, nobene trenirke ali dodatne srajce. Še zobno pasto sem pustil doma. Ni bilo v moji navadi, da bi pretiraval z njeno uporabo. V sobi sem bival z nekim gospodom, ki me je blagohotno pričel opozarjati na nekatere pomanjkljivosti. Eriku sem napisal pismo, kaj vse naj kupi in mi prinese in potem je, revež ubogi, čez nekaj dni pritovoril polne vrečke! Vse mi je bilo prav, le hlače od trenirke so bile predolge. Pa sva vzela škarje in jih malo pristrigla. Fant je izkoristil mojo darežljivost in se je tudi sam oblekel od nog do glave. Nič nisem bil jezen, celo vesel sem bil, da je bil tega vešč. Na vozičku me je zapeljal v park, tam sva obsedela in se pričela pogovarjati o tem, kaj bova počela, ko se vrnem domov. Življenje naju je nehote trdno povezalo med seboj, saj sva se, ne da bi o tem preveč govorila na glas, boleče zavedala, da imava na tem božjem svetu le drug drugega.«

Seveda ni šlo vse gladko. Po vrnitvi, ko se je vse skupaj zapeljalo v ustaljene tirnice, sta se včasih tudi sporekla, Erik je potem nepotrpežljivo in v ihti zaloputnil z vrati ter izginil za kakšen dan ali dva.

Svoji partijski izkaznici pa se Valentin z vsem srcem, zelo iskreno zahvaljuje še danes, saj mu je omogočila, da je hitro in brez večjih komplikacij prišel do novega stanovanja, do katerega je lahko dostopal na invalidskem vozičku. Na pomlad so ga tudi invalidsko upokojili, žal pa bila invalidnina tako nizka, da sta z Erikom komaj krpala začetek in konec meseca. Fantu ni kazalo drugega, kot da je nehal »bluziti« naokoli, ampak se je zaposlil.

»Ko je dobil prvo plačo, je mislil, da jo bo kar takoj za­pravil. Pa sem ga hitro ustavil. Stroške sva pravično delila na pol, tistega, kar mu je potem ostalo, pa je bilo zelo malo. Kar zasmilil se mi je, ko sem ga opazoval, ko je prekladal drobiž iz ene roke v drugo. Odločil sem se, da si tudi sam poiščem kaj, da ne bova živela iz rok v usta. Ravno takrat je daljni sosed odprl obrat s predelavo plastike, hitro sem ga poklical in na srečo se je našlo delo tudi zame. Žal pa je trpela hrbtenica, zaradi premalo gibanja sem imel stalna zaprtja, črevo ni delovalo, kot bi bilo treba. Pa vas vprašam: kako naj se neuk možakar znajde brez ženske roke? Nemogoče.«

V prostem času se je Valentin začel vse pogosteje vračati k svoji »stari« ljubezni. V kovčku, ki je pred tem leta počival v omari, so ga čakala številna pisma, različni dokumenti in drugi zapiski, ki so pripovedovali zgodbe o njegovih prednikih. Obrnil se je tudi na župnika, s katerim sta se potem skupaj podala v raziskovanje po krstni knjigi. Eden daljnih predhodnikov, ki so službovali v župnišču, je pisal neke vrste dnevnik, v katerem se je prav tako našel marsikateri ocvirek o prapradedih in babicah.

»Ni mi bilo dolgčas, morda se mi je kolcalo le po kakšni ženski. Stanovanje, ki sva si ga delila z Erikom, je bil tipičen moški brlog. Sam nisem mogel pospravljati, Erik pa je raje stopil čez, kot da bi stvar pobral s tal in jo potem odložil na svoje mesto. No, potem pa se je zgodovina ponovila. Erik je nekoč prišel domov pijan kot mavra; takšnega ga nisem bil vajen, zato me je zelo prizadelo. A prej, preden sem mu začel pridigati, se je za mizo razjokal. V pijanskih stavkih je nato izjecljal, da bo postal očka, da je neko dekle noseče z njim. Križ Božji, sem vzkliknil, ja kdaj pa si jo? Skomignil je z rameni, češ enkrat pač.«

In tako se je v njunih petdeset kvadratnih metrov velikem stanovanju znašlo še tisto dekle. Ni bila nič posebnega, le zelo lepo je pela. Erik jo je prvič srečal v dvorani, kjer je pela na karaokah.

»Sicer po njenem prihodu nismo imeli nič bolj posprav­ljeno kot prej, le veliko bolj veselo je bilo,« se je nasmehnil Valentin.

»Žal je hitro po tistem, ko je rodila, tudi izginila. Očitno je bilo, da je Erika le izkoristila zato, da ji je dal zatočišče. Fanta je njeno ravnanje zelo potrlo, in ko jo je dosti kasneje, ko je bil poročen z drugo, videl na televiziji prepevati pri nekem znanem ansamblu, je zmeraj odšel ven, pa nič ni rekel.«

Danes Valentinu ni dolgčas. Če ne gleda televizije, je na internetu, kjer na različnih forumih vneto komentira. Pravi, da se zelo dobro spozna na politiko, na gospodarstvo in na volkove v človeški preobleki.

Glede na vse, kar je v življenju doživel, mu rade volje verjamem. (Konec)