Prva slovenska obrtnica leta

Mojca Trnovec iz Gostilne Mihovec v Zgornjih Pirničah je obrtnica leta, sploh prva ženska s tem nazivom. To je že druga letošnja velika nagrada za Mihovčeve. V pogovoru je spregovorila o svoji poti, usklajevanju družine in posla pa tudi o težavah obrtnikov.

Ko gost v teh dneh vstopi v Gostilno Mihovec, ki ima več kot 160-letno tradicijo, takoj opazi, da je v hišo prišla nova pomembna nagrada. Kipec in priznanje za obrtnico leta sta na vidnem mestu. »Prejela sem veliko čestitk, največja čestitka pa so vedno naši gostje. Oni so potrditev, da delamo dobro in prav,« je pogovor začela Mojca Trnovec, letošnja obrtnica leta. Priznanje je prejela pretekli četrtek na slovesnosti na Brdu.

Vaše priznanje za obrtnico leta je že drugo priznanje za Mihovčeve v letu 2018. Zagotovo vam bo to leto ostalo v posebnem spominu.

»Lahko bi rekla, da je leto 2018 poklon naši hiši. Oče (Jernej Petač, op. p.) je na Dnevih slovenskega turizma prejel priznanje za življenjsko delo v gostinstvu. Že to je bila za našo hišo lepa nagrada, sedaj pa še naziv obrtnica leta. Obe priznanji sta potrditev naše tradicije, dela, ki ga opravljamo, ljubezni, ki jo gojimo, tako do ljudi kot do zemlje.«

Doslej so bili obrtniki leta sami moški, vi ste prva ženska s tem nazivom. Kako si to razlagate?

»V 16 letih je šlo to priznanje letos prvič v ženske roke. Mislim, da je to vzpodbuda za naprej, predvsem komisiji, ki o tem odloča. Prepričana sem, da je bila tudi pred mano že kdaj kakšna ženska, ki bi lahko prejela ta naziv. O enakopravnosti z moškimi bi lahko veliko povedali.«

Se mora po vašem mnenju ženska bolj potruditi, da postane obrtnica leta?

»Lahko rečemo, da smo enakopravne, a moramo vložiti veliko več, da smo na isti ravni z moškimi. Pri ženski je potrebnega več zanosa, odpovedovanj in prilagajanj.«

Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Kdo pa stoji za uspešno žensko?

»Za uspešno žensko mora stati cela družina. Otroci morajo veliko potrpeti, so marsikdaj prikrajšani. Ravno danes je v pirniški osnovni šoli bazar, a ne bom mogla iti. V gostinstvu je treba delati, ko pride gost.«

Kakšna je obrtnica leta, kako bi se opisali?

»Težko je opisati sebe, lahko pa bi rekla, da sem trmasta, vztrajna, dosledna in seveda delovna. To so tiste stvari, na katere sem sedajle najprej pomislila.«

Kako je potekala vaša obrtniška pot?

»Traja že celo življenje. Po osnovni šoli sem se vpisala na srednjo gostinsko šolo v Ljubljano. Odločitev je bila enostavna, sploh nisem pomislila na kaj drugega. Nadgradnja so dodatna izobraževanja, ki se jih še vedno udeležujem. Spomladi me čaka izobraževanje še za sommelierja tretje stopnje. Učenje je pomembno. Sem pa po srednji šoli imela misli še drugje kot v gostinstvu. Odločila sem se za vpis na pedagoško fakulteto, smer biologija in gospodinjstvo. Na dan vpisa, ko sem bila že pripravljena, da grem od doma, me je oče lepo vprašal, kako si sedaj to predstavljam za naprej, kdo bo doma delal. Morda je bilo to vprašanje malce prenagljeno, morda je bila moja odločitev prenagljena, a najbrž je bilo tako prav. Danes vidim, da obojega ne bi mogla usklajevati. Mi je pa bilo delo z otroki vedno veselje in to nadomestim poleti, ko je v gostilni manj dela, ali v času počitnic, ko organiziramo delavnice za otroke. Očetu tistega vprašanja takrat nisem nikoli očitala, sama sem se odločila, da se ne grem vpisat. In tako sem se zaposlila. Moj prvi delovni dan je bil na moj rojstni dan, 29. novembra, nekdaj dan republike. Na ta dan mi ni bilo treba nikoli hoditi v šolo. Se mi zdi, da ga v naši hiši kar dobro praznujemo še danes. Gostje vedo, da na ta dan praznujem jaz, da praznuje naša hiša. Zaposlena sem že 27 let.«

Ste začeli v strežbi ali v kuhinji?

»Najprej v strežbi – še kot otrok. Mi je pa bila logistika med strežbo in kuhinjo vedno zanimiva. Z ene strani pulta sem šla nato na drugo. Ne nazadnje sem se na gostinski šoli izučila za kuharico. Moja učiteljica velemojstrica kuhanja pa je bila moja stara mama Ivanka in pri njej sem se kalila že od začetka.«

Za kaj vse v gostilni skrbite danes?

»Bolje bi bilo vprašati, česa ne delam. Dostikrat mi kdo reče, da bi moja dela morali delati trije. Moja glavna skrb je kuhinja, oblikovanje ponudbe in organizacija dela, sprejemam tudi rezervacije, naročam sestavine, pozdravim goste in jih postrežem, komuniciram z delavci ... To je moje delo, kar se tiče gostilne. Drugo pa je delo na naši njivi. Na njej obdelamo tisto, kar je najnujnejšega. Ostale so nam še korenovke, zimske listnice ... To je za dušo. Kmetijo vodita brat z družino in oče. V času vegetacije smo samooskrbni z vso zelenjavo in žiti.«

Koliko imate zaposlenih?

»Redno zaposleni smo štirje, drugi delajo prek različnih pogodb. Vseh skupaj nas je okrog 25.«

Ključ do uspeha?

»Predvsem trdo delo, vztrajnost ljubezen do zemlje, do ljudi, do dela, ki ga opravljaš, in tradicija, ki vse to združuje.«

S kakšnimi težavami se srečujete obrtniki?

»Predvsem mali obrtniki pogrešamo posluh države. Vse, kar se danes dela fizično, ročno, sem sodi tudi gostinski poklic, ni cenjeno. Spremembe bi bile potrebne povsod, od šolstva, strukture izobraževalnega sistema do samega odnosa gospodarstva do nas malih obrtnikov. Tudi sama sem v gostinski sekciji in na osnovi naših problemov, ki smo jih imeli v preteklih letih z različnimi inšpekcijskimi službami, spoznaš, da se zelo težko kam kaj premakne. Obrtnik mora imeti v glavi praktično vse, tudi zakonske in podzakonske akte mora poznati, ki pa se spreminjajo. Dobro je, da nam ob strani stoji obrtna zbornica, le obrniti se je treba nanjo z vprašanjem. V današnjem času, ko je članstvo v zbornici prostovoljno, se ji dela krivica. Obrtniki pravijo, da zanje nič ne naredi. Če ne zaprosiš, res ne. Če pa boš potreboval pomoč, jo boš dobil.«

Gostilna Mihovec ima bogato družinsko tradicijo. Kaj prinaša vpetost v družinsko podjetje?

»Naša gostilna ima res dolgo tradicijo. Prevzela sem jo pred osmimi leti, ko se je upokojil oče Jernej, ki jo je pred tem vodil ob pomoči mame Mihaele. Rada se pohvalim, da smo štiri generacije pod isto streho. Vmes so takšne ali drugačne prepreke. V družinskih podjetjih pride tudi do konfliktov, ki pa jih je treba znati rešiti. Tisti, ki rečejo, da tega nimajo, se zlažejo. Vse ima pluse in minuse. V gostinstvo je vpeta cela družina. Tudi sin Martin se je po osnovni šoli odločil, da nadaljuje v tej smeri. Izobražuje se v gostinski šoli v Bad Gleichenbergu v Avstriji. Obiskuje tretji letnik. Ela je v četrtem razredu in pravi, da bo šla v isto šolo kot Martin. Do tja je še daleč, bo morala pokazati še veliko znanja. Martin je šolanje v tujini dobil kot potrditev in nagrado za svoje pravo razmišljanje. V osnovni šoli je bil odličen učenec, poleg tega je imel še veliko drugih aktivnosti, od harmonike, golfa do tečajev angleščine, nemščine ... Sicer pa ne Martina ne Ele ne silim, da nadaljujeta tradicijo. To morajo otroci sami začutiti. Upam in verjamem, da sta na pravi poti.«

Kakšni so današnji gostje?

»Današnji gost veliko ve, kar je vredno spoštovanja. V kulinarični in vinski smeri so izobraženi. Tisti, ki pridejo v našo hišo, si želijo poštenega odnosa. Moja stara mama je vedno rekla, da moraš biti do gosta pošten in ga ne smeš nikoli ogoljufati. Nismo pa nikoli rekli, da mora biti gost kralj, ker potem vlada nad tabo. Gost ob naročilu izrazi želje, ti pa ga usmeriš, mu ponudiš tisto, kar imaš.«

Vaša gostilna je znana. Kdo vse je že jedel pri vas?

»Naša hiša je bila doslej – in upam, da bo tudi naprej ostalo tako – znana tudi po tem, da se nikoli nismo šopirili, kdo vse je vstopil k nam. Prihajajo različni gostje, znani, neznani ... Za nas je gost gost, vsakemu postrežemo enako. Zelo me podraži, če pride natakar in pove, kateri znani Slovenec se je usedel za mizo. Vedno rečem, naj ga postreže tako, kot je postregel tistega, ki je tam sedel pred njim.«

Kako naprej?

»Želja je, da se to, kar je, nadaljuje in nadgrajuje. Nekaj velikega obetati si za naprej je težko, ker ne vemo, v kakšno smer bo šel ekonomski položaj. Z nakupom sosedove domačije smo se razširili. Tja nameravamo prestaviti sedanjo kuhinjo, širiti se s prenočitvenimi kapacitetami in širiti turizem v malce drugačni zgodbi.«