»Koga se ga greste tlele?«

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 26. november 2013 / 14:00

To je znameniti stavek sitne inšpektorice Ines iz filma Gremo mi po svoje 2, ki jo je uprizorila igralka Sabina Kogovšek. Njena starejša hčerka Leni je komaj čakala, da film vidi, potem pa se ji je mami čisto zasmilila. Navihani taborniki so ji jo res zagodli. S Sabino Kogovšek smo se pogovarjali o tej filmski izkušnji in njenih drugih vlogah, tudi zasebni.

Od blizu tako simpatična, v filmu Gremo mi po svoje 2 pa v vlogi sitne inšpektorice Ines, ki tabornike preverja, ali spoštujejo pravila, evropske zakone. Kako ste se vživeli v vlogo?

»Ni bilo posebnih težav, z režiserjem Mihom Hočevarjem se že dolgo poznava, sodelovala sva tudi pri filmu Na planincah. Je pa res, da si med branjem scenarija predstavljaš nekaj, ali je pa to v resnici tisto, kar si mislil in želel, da bo, vidiš šele, ko je film zunaj. Moj prvi ogled filma je bil zelo adrenalinski. To je ta razlika med gledališčem in filmom. V gledališču imaš dva do tri mesece vaje, sledi premiera in šele s premiero začneš živeti lik, ki si ga ustvaril. Pri filmu je drugače. Posnameš kadre in s tem se delo igralca konča.«

So vam vrata v postprodukcijo vsaj malo odprta?

»Ni prakse, da bi bili igralci zraven pri montaži. Sodelujeta režiser in montažer, mogoče ima režiser še asistenta, ampak mislim, da je to bolj redkost kot pravilo. Igralci smo včasih povabljeni na projekcijo filma, preden gre ven, sicer pa ne. Igralci prvič vidimo film skupaj z gledalci. Zame je bila premiera Gremo mi po svoje 2 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.«

Kako je vaša starejša hčerka Leni doživela film, vašo vlogo v njem?

»Leni je stara pet let. Komaj je čakala, da si ga ogleda. Obe z mlajšo hčerko Lolo sta bili zraven ves čas snemanja v Bovcu in tudi moja zlata mama za varuško. Brez mame tega projekta sploh ne bi mogla speljati, saj je imela Lola v času snemanja komaj sedem mesecev. Zato je bilo za Leni pričakovanje toliko večje. Bila je absolutno na moji strani in ni mogla razumeti, kako so bili taborniki lahko tako grdi do mene, da so dopustili, da me komarji do konca popikajo, da me preženejo iz tabora.«

V filmu ste govorili po domače, po gorenjsko.

»Moram priznati, da je ta naša gorenjščina zelo zapletena, ker ima vsak kraj – Jesenice, Bled, Bohinj, Kranj … – svojo tipično govorico. Po rodu sem Radovljičanka, kasneje smo se preselili v Begunje. Ni šlo toliko za to, da bi se šla verodostojnost v enem segmentu narečja, ampak da ujamem melodijo, ki je tipična za Gorenjsko, pa seveda izraze, ki so obče znani. Recimo »ejga«, »koga se ga greste tlele« (ta stavek morate res slišati v filmu, op. a.). Ni bilo tako enostavno, kot se mogoče sliši. To je film, fikcija, in moraš na stvari, tudi pri načinu govora, gledati širše. Namenjen je vsem gledalcem.«

Ste bili kdaj tabornica?

»Tabornikom sem se pridružila pri osmih letih in ostala tabornica vsa osnovnošolska leta. Taborjenje je bilo sicer zelo sproščeno (smeh), ampak red je pa bil. Red, disciplina v smislu, da imaš odnos do stvari, da pospraviš za seboj, da razobesiš zastavo in paziš nanjo. Res želim, da bi hčerki postali tabornici. Ponudila jima bom tak način preživljanja prostega časa, ker v tem vidim samo pozitivno; v druženju, da se naučiš biti samostojen, skrbeti za svoje stvari, v nekih ritualih in tudi v tem, da spoštuješ starejše.«

Igrali ste tudi v Špas teatru v komedijah Mišolovka in Do nazga, pa v nanizanki Naša mala klinika. Smeh, smeh, smeh... Kako sprejemate komične vloge?

»Velikokrat se srečam z vlogami, ki so komične, pa niti ni nujno, da je sam žanr komedija. Sebe absolutno nimam za komika, to je veščina, ki jo obvladajo le nekateri igralci v Sloveniji in so pri tem genialni. Sama vloge, ki jih igram, skušam razumeti večplastno.«

Se zasebno veliko smejite?

»Odvisno od letnega časa (smeh). Moj pogled na svet ni pesimističen, je pa realističen. Če govoriva o situaciji v svetu, mi gre prej na jok kot na smeh, ker stvari niso dobre. Na žalost ne. Če pa pogledam svoj mikro svet, to sem jaz, moje ljubezni, moja družina, moja mama, moj brat z družino, imam pa veliko razlogov za smeh.«

Kaj je tisto, kar vas najbolj boli, glede na to, da vam je obraz v tem trenutku prekrila žalost?

»Boli me, ko gledam ljudi, ki brez kančka slabe vesti, občutka sočutja delajo z nami, kar želijo, za svoje cilje. Zadosti je že, da odpreš ob sedmih zvečer televizijo in ti je vse jasno. Boli me vsak ponedeljek dopoldne, ko poslušam zgodbe otrok, ki so lačni, in zgodbe njihovih staršev, ki izgubljajo službe, ki nimajo za kruh. To je precej boleče. In kjer se da misliti na to, pomagati, kar se da … Na drugi strani so pa ljudje, ki nam krojijo vsakdan. No, to je pa za zjokat.«

Spomnim se vaše vloge v Prešernovem gledališču v Kranju v predstavi Nočni azil Shajališče po drami Maksima Gorkega Na dnu. Besedilo je bilo sicer aktualizirano na današnji čas, predstava pa zahtevna za gledalca. Tudi za vas, igralce?

»Za igralce je bilo težko iz različnih vidikov. Ustvarjalci smo prihajali iz treh držav: Poljske, Nemčije in Slovenije. Preden se je to spravilo v neko obliko predstave, smo se hudo namučili, hkrati pa zelo uživali, saj smo se družili pet mesecev. Skoraj dva meseca sem preživela v Krakowu, skoraj dva meseca v Frankfurtu. To je bila res izjemna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. To je bil dober del te predstave. Je bila pa to predstava, pri kateri je polovica gledalcev med predstavo odšla ven. Tega še nisem doživela, čeprav spoštujem to iskrenost. Mislim, da smo se tudi igralci zavedali, da obstaja ta možnost, da bo predstava mogoče nekoliko manj komunikativna.«

Katerim projektom se zdaj posvečate?

»Na ta intervju sem prišla ravno iz ene vaje. Sicer bo premiera 14. decembra v stari elektrarni v Ljubljani, šlo bo za uprizoritev poezije Gregorja Strniše. Igram tudi v krasni predstavi Božič pri Ivanovih in vljudno vabim na ogled predstave v predbožičnem času v Malo dramo, kjer pripravljamo tudi mini gledališko predstavo za otroke v smislu gledališke učne ure. Do konca leta bom sodelovala še v sinhronizaciji nove risanke za Televizijo Slovenija, po tem pogovoru pa »šibam« na snemanje radijske igre za otroke na Radiu Slovenija. Še v tem mesecu bom imela tri premiere radijske igre. Skratka čista jazz improvizacija, kar se delovnika tiče.«

Kako uskladite vse to z zasebnim življenjem?

»Saj ni vedno tak hud tempo, sicer se pa z Juretom izmenjujeva, kolikor se le da. Premiera Kaligule je za njim in zdaj bo vse veliko lažje. Potem je tu seveda moja mami, brez katere bi zelo težko, ne le ker je najboljša varuška, ampak moja mama – z velikim M.«

O zasebnem življenju neradi govorite v javnosti, ampak vseeno. Priimka Zrnec nimate več?

»O teh stvareh ne govorim preprosto iz razloga, ker je vseeno, kaj rečem. V kakšnem agregatnem stanju je moj zakon, je moja stvar in stvar Jureta. Torej najina.«

Sta hčerki kdaj z vami na vajah?

»To pa ne. Tudi ko smo snemali film Gremo mi po svoje 2, sta bili z mojo mamo v hotelu, na snemanju pa nikoli. Ne želim ju prehitro vpletati v gledališče. Mislim, da se pri Leni že tako kaže hud apetit po nastopanju, plesu, baletu in igranju. Naj se sami razvijata in odkrivata svet, imata ogromno domišljije.«

Tudi vi ste že v osnovni šoli veliko nastopali, igrali. Še pred študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ste študirali slavistiko. Zanimivo …

»Sem absolventka slavistike. Zgodbo sem končala v drugem letniku AGRFT, ker enostavno dveh tako raznorodnih stvari in tudi tako zelo zahtevnih sočasno ne moreš peljati. Moj zadnji izpit je bil pri prof. Muhi. Takrat sem se odločila, da je s slavistiko definitivno konec.«

Se veselite praznikov?

»To je še tako daleč … Zdaj je v prvem planu, da pridem na radio, posnamem, šibam na vajo v Dramo, pošljem še kakšen mail, obrnem telefon, se še kaj za drug dan dogovorim, potem pa domov k hčerkama.«

Kako praznujete praznike, imate kakšen posebej običaj?

»Hočem samo to reči, da se nikoli ne pripravljam na praznike, da se vse dogaja zelo sproti. Mogoče je zdaj, ko imam otroka, toliko razlike, da vem, kdaj v vrtcu praznujejo dedka Mraza,j14 in se je seveda treba pripraviti. Najlepše je, če smo lahko skupaj za praznike, če kaj dobrega pojemo, če smo sproščeni, da pozabimo na to, kar nas čaka. Čim manj pa se želim obremenjevati z darili in s tem, kako bo okrašeno. To se dogaja sproti, mora pa biti. Moram poslati čestitke, kakšno naredim tudi sama. Praznike jemljem kot nekaj zelo intimnega, predvsem kot čas, ko se lahko malo sprostiš, se dobiš s prijatelji in se zabavaš.«