Domoljubje je pristno čustvo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Kranj / nedelja, 16. marec 2014 / 09:42

»Treba je gojiti domoljuben odnos do naše države, ker če bo res hudo, bomo državo potrebovali. Ta nas bo branila, ne mednarodne institucije,« je dejal Danilo Türk.

Kranj – Nekdanji predsednik Danilo Türk se je odzval povabilu Društva generala Rudolfa Maistra iz Kranja in v ponedeljek v Mestni knjižnici Kranj obiskovalcem predaval na temo Vrednote domoljubja. »Domoljubje je zame pristno, elementarno čustvo. Danes je veliko ljudi zaskrbljenih, mnogi živijo v tesnobi, čustvovanje o domoljubju je v takih časih bolj obremenjeno,« je povedal uvodoma. Spomnil se je, kako je bilo leta 2005, ko se je iz New Yorka, kjer je nazadnje služboval v OZN kot pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve, vrnil v domovino: »Leto 2005 ni bilo slabo leto. Vse je rastlo, optimizma je bilo več, o zadolževanju se ni­smo pogovarjali. Domoljubje je bilo videti drugače.« Razveselil pa se je dejstva, da je v letih, kar ga ni bilo v domovini, tudi general Maister stopil v panteon velikih slovenskih mož.

Treba se je tudi vprašati, kaj ne spada v domoljubje, je izpostavil Türk: »Nezaupanje in sovraštvo do tujcev že ne. Včasih se v retoriko domoljubja skrije stvari, ki ne spadajo sem, denimo negativen odnos do drugih, drugačnih. Še težje vprašanje, ki je v Sloveniji manj razjasnjeno je, kako je z domoljubjem, ko smo kritični do stanja v državi, družbi nasploh. Ali dobro ločimo državne institucije, kar je treba kritizirati, od domovine, kar zahteva stalno spoštovanje, stalno skrb? Trezen premislek je potreben pri konkretnih temah, kaj je domovini v prid in kaj ne. Državo imamo za to, da bomo sami našli rešitve, mednarodne institucije pa moramo vključiti na najbolj­ši način.«

Danilo Türk je govoril tudi o dveh pogledih. »Slovenci radi pretiravamo, zato je objektivna razlaga naše preteklosti toliko težja. O spravi se sprašujemo na izrazito polemičen način. Sprava je po mojem mnenju brezpogojno odpuščanje. Če želimo živeti v sožitju, moramo znati odpuščati in odpuščanja ne pogojevati,« je menil o pogledu za nazaj, za naprej pa: »Pogled naprej je obremenjen z nejasnostmi, nimamo občutka gotovosti, kaj nam prinaša. Ob času osamosvajanja smo dali v ospredje vrednote, kot so spoštovanje človekovih pravic, vladavina prava, vstop v EU. Ta optimizem je bil povezan z našim domoljubjem. Takrat se je veliko govorilo o »slovenski poštenosti«, kar je šlo v pretiravanje, saj se je govorilo o tem kot že o genetski značilnosti. Zdaj imamo nasprotno pretiravanje, da je vse slabo. Tu imamo opravka z domoljubjem: danes vidimo vse rešitve v represivnosti. Dovolil bi si podvomiti v to. Domoljubje je graditi optimizem v to, da smo sposobni probleme rešiti sami in v to vložiti lastno energijo.«