Bogdan Žorž
Kičasto bi bilo v naslov zapisati še kaj drugega. Bogdan Žorž. Bil je velik človek. Strokovnjak, ki je ubral svojo pot in iskal boljše rešitve za mlade, ki so zašli s poti. Moj prvi spomin nanj izhaja iz zapisa, ko je peljal mladostnike v hribe. Razvajenim in naveličanim otrokom je razdelil omejeno količino vode. Morali so sami misliti na to, kako jo bodo pili in si jo delili, da jo bo dovolj za vse – do vrha. Mnogi izmed nas ne bi nikdar pomislili na to, kaj vse otroci pridobijo in česa se naučijo s premagovanjem stiske. Narava je bila njihova učiteljica brez velikih besed in pridiganja. Kajti žeja sredi hriba, kjer ni trgovine, je nekaj povsem drugega kot žeja, ki te zagrabi na kavču in imaš do vode le nekaj korakov.
Že v knjigi Biti z naravo nam je avtor nakazal kup rešitev, ki se nam ponujajo namesto dolgih in mnogokrat brezplodnih razgovorov. Ampak to je daljša pot in ljudje imamo rajši bližnjice. Laže je pridigati v sedečem položaju kot preizkušati svoje in otrokove zmogljivosti na dolgih poteh. Bogdan Žorž je bil dober poslušalec. Znal je slišati tudi tisto, kar so otroci povedali med vrsticami. Sicer ne bi postavljal vprašanj staršem, ki brskajo po globinah naših vzorcev, s katerimi vzgajamo otroke. Ali res mislite, da boste sina spremenili samo s prošnjami in neuresničljivimi grožnjami? Do kdaj ste pripravljeni sina rediti in mu suženjsko streči? Kako lahko pričakujete, da bo sin odrasel v samostojno in zrelo osebnost, če se v otroštvu ne nauči prevzemati odgovornosti zase, če se ne nauči odrekanja in vztrajnosti? Mar res mislite, da so pridige in popuščanje pravo vzgojno sredstvo, da si privzgoji te lastnosti? Koliko imate pred seboj otroka, njegove želje in potrebe, koliko pa svoje lastne želje (ugajati, narediti vtis, očarati otroka, pokazati se v vlogi velikega dobrotnika in vsemogočneža)? Ali stresete včasih na otroka jezo zaradi smole, ki ste jo imeli v zakonu? Kolikokrat pohvalite otroka? In še in še …
Našteta vprašanja je Bogdan Žorž postavljal z namenom, da bi se vpleteni zavedeli svojih ravnanj in jih spreminjali v otrokovo korist. Pri tem je sodeloval z otroki kot z aktivnimi udeleženci in tudi oni so dobili svojo zalogo vprašanj, ki niso bila lahka. Vprašanja so skupaj s primeri opisana v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Avtor je vzgojne zadrege reševal tudi na predavanjih, kjer je na svoj humoren in pristen način delil izkušnje s poslušalci. Ni pozabil niti na stare starše, posvečal jim je veliko vzgojno vlogo in zanje in o njih napisal knjigo Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo. Zapisi o starih starših pa so vredni tudi za mlade starše, ki včasih ne vedo, kako naj ravnajo ob skupni vzgoji otrok.
Žorževa uspešnica Razvajenost, rak sodobne vzgoje je postala skoraj biblija v času, ko je permisivna vzgoja presegla vse meje. Ob branju knjige ne gre za to, da bi s prstom kazali na krivca, ampak Bogdan Žorž nazorno opiše, kako z razvajanjem osiromašimo otroke. Čeprav zase mislimo, da smo najboljši starši, bomo senco svoje vzgoje najbrž našli na straneh omenjene knjige, med vsakdanjimi primeri, ki jih avtor opisuje v vsej dinamiki. Knjiga, ki je name naredila velik vtis, pa je knjiga o tem, zakaj je stiska tudi koristna – Stiska je lahko tudi izziv. Danes so postale besede stiska, odrekanje, vztrajanje, odpovedovanje skoraj bogokletne – zaradi želje po osrečevanju otrok. Posledici sta nehvaležnost in želja po še večjem posedovanju vseh mogočih dobrin in uživanju želenega. Če bi vsak dan zaužili samo en stavek Bogdana Žorža, ga premlevali in prenesli v prakso, potem bi otroci vedno manj vpili: »Vse je brez veze,« in se vedno bolj zavedali vrednosti življenja samega. In mogoče bi nekega dne, na pragu odraslosti dojeli zadnje sporočilo velikega moža, ki ga je zapisal v januarskem mesečniku Ognjišče: »Veselite se življenja v vsakem njegovem trenutku.« Hvala, Bogdan Žorž. Pustili ste sledi, po katerih bomo radi stopali.