Zrela doba (3)

»Tisto leto je umrla tudi stara mama, vse nam je šlo narobe. V šoli so me določili, da bom šel študirat, a sem že v naprej vedel, da iz te moke ne bo kruha. Nisem bil ravno najbolj odprte glave, pa še po očetu sem podedoval precej lenobe. Domov sem se vrnil po dobrih treh mesecih »študija«. Namesto v šolo sem raje ostajal v internatu, ležal v postelji in se smilil samemu sebi ...«

Valentin je bil, čeprav mu je bilo že dobrih šestnajst let, še zmeraj zelo otročji. Počasi je tudi ugotovil, da lahko invalidnost s pridom izkorišča, saj se je ljudem smilil. Ne le domačim, tudi drugim. Začel je prebirati stripe, pravzaprav je prav hlastal po njih. V časopisih je našel kar nekaj malih oglasov, prek katerih so jih ponujali tudi iz drugih krajev Jugoslavije. Na peči si je naredil prijetno gnezdo, bil je obkrožen s stripovskimi junaki, jesti in piti so mu prinašali malodane na ukaz – kaj je še lahko bilo lepšega?!

Da mu ne bi bilo dolgčas, so mu domači kupili tudi televizijo, ki je bila ena prvih na vasi. Ob večerih so sem in tja prihajali sosedje, tako da mu tudi družabnosti ni manjkalo.

»A tako kot se človek preobje dobre hrane, se prej ali slej preobjemo tudi poležavanja,« se spominja Valentin.

Najbolj se ga je dotaknilo takrat, ko so se njegovi vrstniki odpravljali k vojakom. Vsa vas je bila pokonci, vsak večer se je v gostilni pilo in poslavljalo, le on je čemel doma, saj ni nikomur padlo na pamet, da bi ga povabil zraven.

»Pa tudi sicer sem se težko spravil iz hiše. Vsaka hladnejša sapica mi je škodovala, saj sem se takoj prehladil. Sredi poletja sem tičal pod volneno kapo, da so se mi zato vsi smejali. Doma je bilo vse v razsulu: oče je hodil po svojih političnih poteh, mama pa tudi. Ko sem z berglami krevsal po vaški poti, sem vedel, da v vaščanih budim sočutje. Tisti občutki so mi dobro deli. Človek pač hrepeni po tem, da nekomu seže do srca,« je razpredal.

Star je bil že blizu trideset let, ko je prišel v vas drug zdravnik. Veliko mlajši in bolj odločen. Nekoč se je Valentin pri njem oglasil zaradi dolgotrajnega kašljanja, ki ga ni mogel sam pozdraviti. Beseda je dala besedo in zdravnika je zanimalo od česa živi, kje je zaposlen in podobno. Valentin je povesil pogled, šele po daljšem prigovarjanju je priznal, da ga vzdržujejo doma, da delati itak ne more, ker ima eno nogo krajšo od druge.

»Takrat pa se je tisti preklemanski dohtar začel na ves glas krohotati in se tolči po kolenih, češ da takšne smešnice ni še nikoli slišal. Ko se je zresnil, me je zelo grobo postavil pred dejstvo, da sem en usran lenuh, ki se smili samemu sebi in živi na tuj račun. Potem je dvignil telefonsko slušalko in nekam poklical. Po hitrem postopku me je brcnil v rit, saj mi je v bližnji tovarni našel delo vratarja. Kar zazijal sem od presenečenja! Nisem sposoben osem ur sedeti na enem mestu, sem se mu izgovarjal, a ni nič pomagalo. Boš pa malo vstal in si vmes noge pretegnil, je bil neizprosen. Tako sem šele pri Kristusovih letih začel živeti kot odrasla oseba, kar pa mi ni bilo nič všeč. Predolgo sem bil svoboden in sem lahko počel, kar me je bila volja.«

V novi službi se je bolj slabo znašel. Če ga ne bi ščitil njegov zdravnik in še kdo, bi ga že zdavnaj postavili na cesto. To so bili časi, ko je bila ena od njegovih nalog tudi ta, da je delavcem pregledoval cekarje in žepe, kajti pogosto se je dogajalo, da so kradli. Ne le drobno orodje, tudi končne izdelke. Valentinu se ni dosti ljubilo. Zlasti je bil prizanesljiv do tistih, ki so bili do njega prijazni. To, da je dojemljiv tudi za ženske čare, se je hitro razvedelo. Ženske so z njim malo koketirale, pod krilom pa so mimo vratarnice odnašale marsikaj. Ko so glavne tatiče odkrili, so prišli v tovarno tudi miličniki. Valentin je spoznal, da jo bo še najbolje odnesel, če se vpiše v komunistično partijo.

»V bistvu mi ni bilo nikoli žal zato. Le sestanki so mi bili dolgočasni. O kakšni stvari, za katero smo na začetku vsi vedeli, da je privlečena za lase, smo toliko časa ponavljali, da smo na koncu verjeli, da je resnična,« se je, verjetno prvič, kar sem bila pri njem, nasmehnil. Tako od srca, iz globine duše.

Na svojem delovnem me­stu je spoznal tudi bodočo ženo. Ko jo je fant, ki ga je vdano čakala, da pride iz vojske, preprosto pustil, je bila povsem na tleh.

»Prihajala je k meni v portirnico, trebuh pa ji je vedno bolj rasel. Zasmilila se mi je, pa sem ji rekel, da če me hoče, se rade volje z njo poročim. Zgroženo me je pogledala, kdo ve, kaj se ji je takrat motalo po glavi, a se je na koncu, kakšen mesec prej, preden je šla rodit, res omožila z menoj. Preselil sem se k njej, malo me je bolelo, ker se mi je zdelo, da doma sploh opazili niso, da me ni bilo več med njimi. Tudi prav, sem si rekel, ko sem tlačil svoje ubogo imetje v nahrbtnik. Če verjamete ali ne, že v tistih trenutkih me je prvič prešinilo, da bi bilo dobro, če bi malo pobrskal po zgodovini naše rodbine. Res smo bili precej drugačni, zlasti od drugih, bolj normalnih.«

Z ženo sta, tako pravi, prvič skupaj spala šele potem, ko je rodila. Prej ji ni bilo do spolnosti, njemu pa tudi ne. V bistvu je bil še devičnik, tisto, ko si je pomagal sam, se mu ni zdelo omembe vredno.

»Pa sva se z mojo Klaro kar dobro ujela. Kakšne velike ljubezni med nama ni bilo, sva si pa izdatno pomagala. Ona je iz mene naredila moškega, za kar sem ji bil zelo hvaležen, jaz pa sem njenemu sinu dal svoje ime. Žal najina sreča ni trajala dolgo časa. Malo pred mojim petinštiridesetim rojstnim dnevom je hudo zbolela, pokopali smo jo v slabih treh mesecih. Ostal sem sam s sinom Erikom, s katerim se nisva najbolje razumela. Kar se je pričel zavedati samega sebe, se je sramoval moje invalidnosti. Potem ko sva ostala sama, je bilo nekaj časa še slabše. Nekoč se je zgodilo, da se je nekam potepel z družbo fantinov. Po dveh dneh, ko ga še ni bilo domov, me je pričelo resno skrbeti, da se mu ni kaj zgodilo. Četudi sem bil malo čuden, bi me njegova izguba zelo prizadela. Nerad priznam, a nanj sem bil precej navezan. V službi sem poprosil našega šoferja, če me po šihtu zapelje malo naokoli. Pristal je, četudi je bil že precej fajhten, a v tistih časih je bilo pravi čudež najti treznega šoferja. Četudi je komaj stal na nogah, je bil za volanom zelo samozavesten. Stoenko je pognal okoli ovinkov, po makadamski cesti, da se je kar kadilo. Nekaj sem slišal, da so Erika videli, da se potika po železniški postaji na Vrhniki oziroma Borovnici, pa sem hotel iti pogledat.

Na nekem mostičku, malo naprej od gostilne, pa je naju zaneslo najprej v breg, potem pa je avto obrnilo pod cesto. Tega se še spomnim, vse ostalo pa sem »prespal«, saj sem padel v nezavest.«

(Konec prihodnjič)