Več kot arhitektura

V petek so v Avli Mestne občine Kranj odprli razstavo Arhitektura in voda. Z osmimi arhitekturnimi projekti, povezanimi z vodo, se predstavlja arhitekt Aleš Šeligo, po rodu Kranjčan, ki že več let živi v Ljubljani, deluje pa tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru.

Arhitektura na vodi in v vodi v svetu ni tako neobičajna, kot se nam na prvi pogled zdi ob ogledu nekaterih vaših projektov na tej razstavi, ki so nedvomno pred časom. Z nekaj kliki na spletu najdemo hotele na umetnih otokih, vsak večji akvarij sega tudi pod vodo, v morje se širijo letališke pristajalne steze, že dolgo so na vodi Benetke, pa vendar se pri nas s tovrstno arhitekturo srečujemo zelo poredko. Kaj je arhitekta Aleša Šeliga s trdne zemlje zapeljalo na vodo in pod vodo?

»Evolucijsko človeštvo izhaja iz vode in je kot tako tudi njen del. Tri četrtine Zemlje prekriva voda, s katero je človeštvo tako ali drugače življenjsko povezano. Že od nekdaj človek zato svoj življenjski prostor išče tudi na vodi. Na Daljnem vzhodu se zaradi pomanjkanja prostora na zemlji že dolgo ukvarjajo s tem. Japonski arhitekti in urbanistični načrtovalci so že pred več kot dvajsetimi leti začeli razmišljati o tem, da bi ljudi začeli množično naseljevati na vodi. Vsled tega Japonska vsa ta leta razvija infrastrukturne objekte na vodi. Če se vrnemo še nekoliko v pradavnino, človekovo bivanjsko povezavo z vodo najdemo tudi v naši bližini; mostiščarji na Ljubljanskem barju so lep primer človekovih zmožnosti in želja za bivanje na vodi. Mehiška prestolnica Ciudad de Mexico je nastala na vodi, na izsušenem jezeru. Eden novejših primerov so zagotovo tako imenovani Venetian Islands (Beneški otoki) v Miamiju na Floridi, ki so začeli nastajati v začetku dvajsetega stoletja …

Globalen pogled na naše zemeljsko bivanje potrjuje, da je marsikaj povezano z vodo. Arhitektura je tista med umetnostmi, ki je močno povezana z gravitacijo in je kot taka nekaj zemeljskega. A kot rečeno, ob kopnem je tudi voda. Gre za dva pola, kar je zame kot arhitekta še toliko bolj privlačno in izzivalno hkrati, saj tehnologija gradnje na vodi in ob vodi ni toliko razvita kot tista na kopnem.«

Vaši arhitekturni projekti, povezani z vodo, so bili prvič predstavljeni leta 2011, kranjska postavitev pa bo že enajsta po vrsti. Do danes ste sicer izvedli že prek tristo projektov v Sloveniji in v desetih državah po svetu, bodisi samostojno ali kot del ekipe, od leta 2002 pa delujete pod okriljem mednarodnega arhitekturnega podjetja Tekton. V Kranj se v vlogi razstavljavca vračate po dvajsetih letih …

»Kot rečeno, aktualna razstava zajema nekatere moje arhitekturne projekte, ki so povezani z vodo in so po večini nastajali v obdobju zadnjih desetih let. Zakaj jih predstavljam na razstavi? Arhitektura ne more biti le nekaj izpisanega in izrisanega na papirju, ampak potrebuje realizacijo. Dejstvo je, da so nekateri moji projekti vizionarsko še preveč oddaljeni od današnjega časa in je zato njihova materializacija za zdaj lahko le razstava. Arhitektura je umetnost, ki se ji ne moremo izogniti. Ni treba brati knjige, iti v gledališče, poslušati glasbe, arhitektura je tukaj in zdaj, umetnost, ki nas sprem­lja na vsakem koraku. Kot taka nosi tudi največjo odgovornost za evolucijski razvoj naše civilizacije.

Pri predstavljenih projektih na vodi gre za večplastnost. Nekateri so bili med zmagovalci na mednarodnih natečajih, nekateri so nastali kot projekti …, lahko pa rečem, da so vsi nekakšen plod mojih vizij in po svoje tudi odražajo moj pogled na svet.«

Na ogled je osem arhitekturnih projektov, potencialno lociranih od Ljubljanskega barja do Havajev. Ker ste jih že predstavili tako doma kot v tujini, kakšne so reakcije obiskovalcev?

»Projekti se tako po vsebini kot zasnovi kar precej razlikujejo med seboj, zato je zanimanje zanje zelo različno, tudi glede na to kje je bila razstava doslej že predstavljena. V tujini je na primer velik interes za projekt Virus, pri katerem gre za gradnjo nove celine, v Sloveniji pa je še vedno nekako na prvem mestu projekt Otok Adria.«

Ki ga predstavljate tudi kot vizijo reševanja problema meddržavne meje na morju med Slovenijo in Hrvaško?

»Drži. Otok Adria je primer, kako arhitektura ali umetnost lahko rešita problem meddržavne meje na morju.«

Je bil Otok Adria že predstavljen slovenski politiki, in če je bil, kaj ste o njem povedali?

»Politika je projekt že imela priložnost spoznati. Na morski tromeji med Slovenijo, Hrvaško in Italijo bi postavili umetni otok, ki sem ga sam poimenoval Otok Adria in bi bil v lastništvu vseh treh držav. Otok bi bil hkrati svojevrstna turistična atrakcija z marino, hotelom in podvodnim delom, hkrati pa bi deloval povezovalno, saj bi bile skladno z določili mednarodnega prava kakršnekoli meje tu izbrisane in bi kot take postale nepomembne. Pri tem pa ne gre zgolj za rešitev enega problema, po moje je tak tudi smisel prihodnosti celotne Evrope. V bodočem razvoju Evropske skupnosti bodo te karakteristike najbolj pomembne. Jaz sem z Otokom Adrio stopil še stopnico višje. Za uresničitev takega projekta bi to morali storiti tudi politiki.«

Povprečnemu Slovencu se bolj »na zemlji« zdi projekt turističnega kompleksa Ljub­ljansko barje, za katerega me preseneča, da doslej še ni bil realiziran …

»Šlo je za naročen idejni projekt, ki žal ni bil realiziran tak, kot je zasnovan. Ideja je bila, da bi na zahodnem robu Ljubljanskega barja v bližini gradu Bistra zgradili turistično naselje, ki bi se arhitekturno navezovalo na bivališča prvotnih prebivalcev mostiščarjev, ob tem pa bi naravna bogastva Barja gostom ponujala tudi poseben stik z naravo. Predvideli smo veliko močvirsko jezero, ki bi ga z umetnim otokom razdelili na dva dela, na ekološkega in na drugega bolj turističnega. Ob robu jezera naj bi stalo apartmajsko naselje. Celoten prostor bi s plovno potjo atraktivno povezali s prestolnico. Za turizem na tem območju torej ni treba odkrivati tople vode, vse že imamo na svojem mestu: vodo, lokacijo, bližino avtoceste, vodno povezavo z Ljubljano. Žal se pri nas vse prevečkrat dogaja, da na silo hočemo nekaj drugače, kot že imamo. Projekt stoji zaradi različnih razlogov. Na prvi pogled banalnih, zavedajoč se, da smo še vedno v Sloveniji.«

Med tujci, ste rekli, je največ zanimanja spodbudil projekt Virus. Zakaj?

»Pri tem projektu smo razmišljali v smeri, kako lahko arhitekt s svojim delom vpliva na boljši svet. Kot sem dejal, je že po definiciji od vseh vej umetnosti arhitektura najbolj odgovorna človeku. Vemo, da je bila arhitektura v zgodovini vselej umetnost vladajočega sloja, arhitektovo poslanstvo in dolžnost pa sta nenehno iskanje boljšega. Arhitektura je nekaj trajnega in lahko naslednjim rodovom pušča posledice, če je bila slaba. Projekt Virus ima svoje izhodišče v mitološki celini, imenovani Mu, ki je na območju Tihega oceana nastala v človeški zgodovini. Tako kot takrat tudi sedaj Projekt Virus predvideva gradnjo nove celine na območju starodavne celine Mu. Ta naj bi v davnini izginila zaradi človekovega »izkrivljenega« pogleda na svet. V nekoliko spremenjeni podobi je zdaj torej zopet tu.

Med tehnološko zahtevnejšimi je tudi projekt turističnega naselja v Sarawaku v Maleziji. Na neobljudenem zemljišču v tropskem deževnem pragozdu v bližini slapu je investitor nameraval zgraditi turistične objekte. Te sem si zamislil kot samostojne bivalne enote v obliki vodnih kapelj, narejenih iz opne, ki deluje kot zbiralnik sončne energije, hkrati pa je mogoče regulirati prosojnost opne od popolne prosojnosti do ne­propustnosti. Projekt je bil nagrajen na mednarodnem arhitekturnem natečaju.«

Opažam, da ste se v svoji »vodni arhitekturi« odločali predvsem za projekte, povezane s človekovim prostim časom, kot so turistična naselja, hoteli in podobno.

»Znotraj turistične dejavnosti nekako laže manifestiraš svojo idejo. Že atrakcija sama po sebi prinaša določen zagon. Seveda pa je pri tem še mnogo drugih soodvisnosti.«

V Kranju bo prvič predstavljen tudi projekt Krilo Miamija, ki je poseben v tem, da se objekt na vodi po potrebi premika …

»Gre za plavajočo energetsko in programsko samozadostno stolpnico na vodi, pri kateri je najpomembnejše to, da se lahko premika. Zakaj je to pomembno. Vlagatelji so v teh časih pred vedno z večjimi riziki. Trenutno je Miami v velikem vzponu, ko pa tega ne bo več, se naše krilo lahko preseli drugam. In s tem ni degradacije okolja, kot se je to recimo zgodilo v Detroitu.«

Povsem nekaj drugega kot počitniška rezidenca, ki si jo je zaželel predsednik Azerbajdžana Ilham Alijev in ste jo prav tako projektirali?

»Investitor je dal vedeti, kaj hoče. Njegova družina pozimi smuča v Švici, pa so si zaželeli nekakšen planinski dvorec, kakršne imajo tam. Intelektualni potencial izginja hkrati z bogastvom. V teh državah nafta in profit, ki ga prva prinaša, postajata moralna kategorija in tu se običajno konča ta intelektualna širina.«

Kaj je trenutno na vaši delavni mizi?

»Za tujega naročnika je končana vila Vesna v Portorožu, ki stoji na mestu, kjer je nekoč živel režiser František Čap, izdelani so projekti za vilo Jelinčič v Semedeli, ponosen sem na koncept projektiranja novih mest, pri katerem sem sodeloval na jugu Avstralije v mestu Adelaide, tu so prenove gradu Negova, Snežnik pa Kemijskega inštituta, stanovanjsko poslovnega objekta Kozolec v Ljubljani ...«