Mali plišasti pomočniki

Mehki medvedi, dolgonoge opice, kodraste ovčke, pisani tigri in punčke iz blaga …, mali prijatelji naših otrok, ki jim pomagajo na poti varnosti in samostojnosti. Pliš­koti, kot jim rečemo (včasih postanejo zaradi obrabe pleš­ci) pomagajo otrokom zaspati, pri vstopanju v svet in pogosto ostanejo njihovi zvesti spremljevalci na polici tudi, ko najstnikom rastejo mozolji. Najljubšo mehko igračo je težko pozabiti, saj je pomemben spomin na otroštvo. Je prvi most od mame do samega sebe. Plišasta igrača nadomešča nežnost in mehkobo človeškega dotika, zato ima veliko vrednost ne samo za ljudi, marveč tudi za nekatere živali.

Že dolgo nazaj so moč dotika dokazali z opičjimi mladiči, ki so namesto kovinske mame (ki je imela mleko) izbrali plišasto mamo, ki ni imela hrane. H kovinski mami so šli opičji mladiči le toliko, da so se nasitili. Plišasta igrača ne bo nikoli nadomestila dotika in bližine ljudi, vendar bo zaradi podobnosti ostala najpomembnejša tolažilna igrača. Otrokom takšne igrače pomenijo predvsem varnost. Z njo premagujejo stiske, ki nastanejo ob odsotnosti staršev. Spanje je za otroke slovo, in to vsako noč znova. Podobno se počutijo pri odhodu v vrtec in v novih, neznanih situacijah. Nekateri otroci potrebujejo več časa, da se privadijo na kratkotrajne odsotnosti staršev, in zanje je vsekakor zaželen nadomestek. Običajno otroci hitro določijo, katera plišasta igrača bo njihov spremljevalec v takih primerih. Ni pomembna lepota, ampak mehkoba in toplota. Otroci ne marajo umetnih, šelestečih materialov. Ob nekaterih cenenih materialih se človeku kar naježi koža. Zato je bolje, če ima otrok manj igrač, pa kvalitetne. Upoštevajmo, da ima otrok ponoči igračo poleg obraza, kar lahko zaradi dražečega materiala pomeni tudi kašljanje ali alergijo. Ravno zato naj bi dojenčki spali brez tolažilnih pripomočkov. No, ostane jim vsaj duda.

Tolažilne igrače imajo namen tolažiti. V predšolskem obdobju jo otrok po­trebuje pred velikimi stvarmi, ki jih otroška duša ne zmore predelati tako hi­tro, kot jih doživlja. Stiskanje k zavezniku, ki te varuje noč za nočjo in ga čutiš ob sebi, ko se zbudiš, je vsekakor zaželeno. Vsaj do takrat, ko toliko zaupaš samemu sebi, da si sebi največji zaveznik. Ampak ta pot, da pridemo do sebe, včasih kar traja in traja – s pomočjo staršev, igrač in prijateljev. Zato ne bodimo nestrpni, kadar otroci na tej poti omahujejo in potrebujejo več tolažbe. Potrpežljivo jo dajmo in pazimo, a ne pretiravajmo.

Kot mama lahko potrdim, da se starši večkrat spopadamo s svojimi lastnimi strahovi in jih rešujemo neučinkovito, misleč, da ima otrok težave. Ker sem kot otrok padla s pograda, se bojim, da bo moj otrok tudi. Če mi je bilo težko iti v vrtec, lahko to hitro prenesem na otroka. Če so me v šoli zasmehovali, bom hitreje reagirala na otrokove pritožbe. Temu bi lahko rekli, da smo starši na preži. Prežimo, kdaj se bodo uresničili naši strahovi prek otrok. Otroci to začutijo in se počutijo negotove zaradi nas, ne zaradi sebe. Takrat ne pomaga nobena plišasta igrača za otroka, marveč bi jo moral dobiti starš. Zato, da bi premagal svoj lastni strah. Zato, da bi vedel, da se njegov otrok zmore spopasti s svojimi strahovi, vendar ni pošteno, da nosi še stiske starša. Nikoli ne bomo mogli obvarovati otrok vsega težkega, grdega, neprijetnega in slabega. Lahko pa jim pokažemo, da je moč v njih samih. Bolj ko se bodo naužili bližine, laže bomo razrahljali popkovino. Ob vseh plišastih igračah, ki jih starši tako radi kupujemo, se vprašajmo – kdo jih zares potrebuje? Komu bodo olajšale odhajanja? Čigav nadomestek so? In če ne gre drugače, si kupimo najbolj mehkega medveda, mu dajmo čudno ime in zaspimo z njim.