Jeseniška mavrica

Besedilo: Dr. Ahmed Pašić
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. marec 2014 / 16:11

»Rasizem je neumen. Sem črna, bela in Azijka. In vsi me imajo radi.« (Panda)

Pogled na polno dvorano nasmejanih in zadovoljnih obrazov me je vrnil v čas lanskega evropskega prvenstva v košarki, ko je bila na Jesenicah izredno lepa atmosfera. Kamor koli si šel, si videl veliko ljudi, zastave, navijače. Navijači Makedonije so se družili z bosanskimi, medtem ko so srbski in črnogorski navijači skupaj peli v restavraciji Ejga. Celo tradicionalno hladni Litovci in Latvijci so se sprostili v prelepem vzdušju. Ko se je zavesa spustila in je bilo prvenstva konec, smo vsi po vrsti pogrešali dogajanje v mestu, ki je tako popestrilo naš vsakdanjik, hkrati pa smo zadovoljno ugotovili, da imamo potencial za podobne prireditve, saj je veliko vprašanje, kdaj bomo spet imeli priložnost organizirati evropsko prvenstvo v mestu med Mežaklo in Golico. Spraševali smo se, kdaj bomo spet doživeli kaj podobnega. Da ne bi čakali Godota, se je začela razvijati ideja.

V petek, 28. februarja, smo organizirali prvi festival mednarodne kulinarike z imenom Multi-Kulti-Narika. Ko smo začeli priprave, smo imeli na mizi nič evrov, vendar obilo dobre volje. Sledili so dolgi sestanki, napake, iskanje sponzorjev, komunikacijski šumi in tisti neprijetni občutek: »Kaj pa, če ljudje ne pridejo?« Potem pa je le prišel dan D. V dvorani Kolpern se je predstavilo štirinajst različnih skupin, ki so na lepo okrašenih stojnicah predstavljale svoje značilne jedi. Poleg tradicionalne slovenske kuhinje je bilo mogoče poskusiti še balkanske kuhinje, maroško in singapursko, največ zanimanja pa je privabila združena rusko-ukrajinska naveza, kjer so dekleta v lepih narodnih nošah kljub krizi v njihovi domovini simpatično razlagala, kaj je to matuška. Na odru se je dogajal bogat kulturni program od arabskih, albanskih, makedonskih do indijskih plesov, zaključek je bil zelo temperamenten. Dvorana je bila nabito polna. Kamorkoli si pogledal, si videl nasmejane in zadovoljne obraze, kar je v današnjih časih apatije in pesimizma že redkost videti. Ko so odšli še zadnji obiskovalci, nihče ni mogel verjeti, da je prišlo toliko ljudi na prireditev. V časih, ko vedno več časa preživimo na internetu in mobilnih aparatih, je privabiti ljudi iz stanovanj na kakršen koli festival že mali čudež. Izredno nas je razveselilo dejstvo, da je prišlo veliko ljudi tudi iz drugih krajev. Spoznali smo kar nekaj Ljubljančanov, Blejcev, Kranjskogorcev in imeli so se lepo med nami. S tem se je razbil led, ki mu rečemo »kompleks manjvrednosti«, saj Jeseničani redno odhajajo na koncerte in predstave v druge kraje, medtem ko »prometa« v drugo smer ni.

Letos smo imeli dvanajst stojnic. Potem smo pa odkrili še Sinte in Madžare, prihodnje leto bi se nam radi pridružili tudi Finci, Kitajci in Poljaki. Razmišljamo tudi o tem, da se festivalu pridružijo tudi kulturna društva iz sosednje Italije in Avstrije. Tako bi mogoče privabili tudi turiste iz Trbiža, Beljaka in Celovca.

Ko se je v Zgornjesavski dolini silovito razvijala indus­trija v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se je na Jesenice zlilo na tisoče priseljencev iz drugih slovenskih krajev in drugih jugoslovanskih republik. Ljudje so prihajali s trebuhom za kruhom in kaj kmalu se je zgodilo, da se je Gorenjec s težavo sporazumeval s Prekmurcem, Makedonec pa s Hrvatom. Tavče gravče je konkuriral ajdovim žgancem, baklava pa je postala resni tekmec kremni rezini in gibanici. Dobili smo »jeseniško mavrico«. Gorenjska trma, ozka dolina, dolge zime in balkanski temperament so izoblikovali unikatno identiteto, ki je ob pravih napotkih dajala odlične rezultate. Ne samo da je industrija v dolini dosegala presežke in je bil jeseniški BDP eden najvišjih v bivši državi, jeseniška mavrica je podirala rekorde tudi na športnem področju. Malo je dolin v svetu, ki so dale toliko vrhunskih športnikov, kot jih je dala Zgornjesavska dolina.

Multikulturnost, ki je v številnih državah prišla v fazo krize in javne inštitucije sedaj poskušajo najti nove rešitve ali nadgradnje že obstoječega sistema, na Jesenicah deluje. Multi-Kulti-Narika je zelo uspela. V več smislih. Dokazali smo sami sebi, potem pa še drugim, da imamo potencial za turizem in da znamo organizirati atraktivne prireditve. Na Jesenicah imamo na malem prostoru več kot štirideset različnih skupnosti, in to je naše bogastvo, ki ga je treba razglašati, tudi v tržnem smislu. Izkušnje iz tujine bi še kako prav prišle. Vsa večja mesta v zahodnem delu ZDA imajo »festival koruze«, v Amsterdamu vsako leto priredijo poulično dogajanje, kjer se različne etnične skupnosti predstavijo javnosti. Zakaj Jesenice ne bi postale znane kot »kraljestvo hrane«? Imamo ta potencial. Če ljudje hodijo na Bled zaradi kremnih rezin in na Trojane zaradi krofov, naj pridejo še k nam zaradi pestre mednarodne kulinarične ponudbe. S festivalom v petek smo dokazali, da zmoremo. Kombinacija hrane in multikulturnosti je idealna. Zakaj tega ne bi prenesli na višji nivo? Takšni projekti lahko pomembno pripomorejo k prepoznavnosti določene skupine, hkrati pa ji pomaga pri integraciji v večinsko družbo.

Iskreno upam, da bo Multi-Kulti-Narika v naslednjih letih postala ena večjih prireditev pri nas. Mogoče celo osrednja, na katero bo prišlo nekaj tisoč ljudi od vsepovsod? Jeseniške sanje?

Mogoče. Ampak sanje je s trdim delom in odlično ekipo možno tudi uresničiti. In jaz verjamem v to.