Moje otroštvo (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. marec 2014 / 11:54

»Med ljudmi na vasi je krožila neka povsem druga zgodba: da se je očetova mama Margareta vdala nekemu kaplanu. Morda je bilo kaj na tem, saj je dve ali tri leta služila za deklo v župnišču. Ko je bila že noseča, jo je župnik nagnal, kaplan pa je tudi moral iti stran. Uboga reva bi od lakote verjetno umrla, če ji brat, ki je bil v Kanadi, ne bi pošiljal denarja.«

Naj opozorim, da je poslušalcu, ki si beleži sorodstvene vezi sogovornika, kot je Valentin, včasih silno težko slediti tem povezavam, kajti Slovenci smo navajeni, da tako za starše kot stare starše uporabljamo isti besedi – ata oziroma mama.

Potem ko se je Valentin v pripovedovanju »preselil« v čas bliže sedanjosti, sem si pošteno oddahnila.

»Stari mami Margareti so izplačali doto, nekaj ji je primaknil brat, pa si je kupila kos zemlje, da je lahko šla na svoje. Moj oče ni nikoli izvedel, kdo je bil v resnici njegov oče. Mama je molčala, le ljudje so stikali glave in govorili o imenih ter iskali podobnosti s tem ali onim. Danes se nad nezakonskimi otroki nihče ne spotika, takrat, v starih časih, so pa bili frdamani. Izmečki. To, da ni vedel, čigav je, ga je do smrti morilo. Pogosto se ga je napil, potem pa v pijanosti razgrajal, nadlegoval sovaščane in jim tudi grozil. Domači so ga kot na pol odraslega fanta poslali služit k daljnim sorodnikom, ki so ga bili edini pripravljeni sprejeti. Pravili so, da je počel vse, samo delo mu ni dišalo. Kdaj je spoznal mojo mamo Zdenko, ne vem. Bila je šivilja, preživljala se je tako, da je hodila od enega kmeta do drugega ter jim šivala nove obleke, obenem pa popravljala stare. Moj oče jo je z obljubami o boljšem življenju zelo navdušil. Podlegla je njegovim čarom, zanosila. V upanju, da se bo zali ljubimec z njo poročil, mu je sledila, kamor je šel. A se je pošteno uštela. Očeta so v svoje propagandne namene izkoriščali tudi oblastniki, saj je bil zaželen govorec na različnih proslavah, shodih in podobno. Toda Zdenka ni dovolila, da bi se je znebili. Nekega nedeljskega popoldneva je sedla na vlak in se odpeljala k Margareti. Povedala ji je, kako je z njo, tako da moji stari mami ni preostalo drugega, kot da jo je sprejela pod streho. Kot sem že povedal, sem se rodil leta 1948, nihče me ni bil vesel, saj sem tako mami Zdenki kot očetovi družini predstavljal zgolj breme. Star sem bil dve leti, ko se je vrnil domov tudi oče, in takrat me je prvič vzel v naročje. Bil sem mu zelo podoben. To ga je navdalo s ponosom, zato se je odločil, da se z mamo poroči. Poročila sta se le civilno, zaradi česar so se sovaščani zelo zgražali. Imeli so ga za barabo in lenuha, potem so ga še bolj prezirali. Stara mama je upala, da bo poprijel za delo, da bodo bolj spodobno živeli. Vsi, tudi jaz, smo bili pogosto bolj lačni kot siti, saj so bili davki visoki, zaslužka pa je bilo bolj malo. Ko sem začel obiskovati osnovno šolo, nisem imel niti čevljev. Še sredi zime sem vsako jutro gazil sneg v lesenih coklah, noge pa mi je mama zavila v polivinil, da mi ni prehitro premočilo nogavic. Babico so na občini prisilili, da jim je podarila najlepši travnik, češ da bodo tam zgradili zadružni dom. Menda so ji namenili nekaj odškodnine, a kaj, ko jo je pobasal oče. Nihče si ga ni upal vprašati, kakšen je bil znesek, ki ga je potem zapravil po svoje. Kujati se je pričela tudi moja mama, grozila je, da se bo odselila na svoje, da ne bo več za­stonj garala. Ne vem točno zakaj, a oče je postal bolj voljan, več je ostajal doma, celo za kakšno službo se je pričel ozirati. Z vsako ni bil zadovoljen, nazadnje je postal tajnik krajevne skupnosti, kjer je vedril vse do upokojitve. Kadar ga je malo popil, smo vedeli, da mu ni prav, da so nekateri, s katerimi se je za »pravičnejši svet« boril z ramo ob rami, bogateli, on pa je še naprej ostajal reven kot cerkvena miš,« je pripovedoval Valentin. Pomagal si je z zvezkom, v katerega je že pred leti pričel zapisovati, kar se mu je zdelo zanimivo.

A idila ni trajala dolgo. Valentinov oče je imel na denar, ki se je znašel v blagajni krajevne skupnosti, preveč domače poglede. Iz službe ga niso vrgli, moral pa ga je vrniti. Da je to lahko storil, je vzel kredit, kar se je po vasi hitro izvedelo. Zgodbe, ki so jih pletle vaške opravljivke, so mu šle do živega. Ker pa je moral na zunaj kazati spoštovanja vreden obraz, navsezadnje je bil zaposlen v državni službi, je svojo ihto sproščal na otroku. »Pogosto se me je lotil s pestmi, brcal me je, da sem bil ves krvav. Mama se je le včasih zavzela zame, sicer pa ni imela časa slediti vsemu, kar se je dogajalo. Bila je vaška šivilja, dela je imela čez glavo, rada pa je tudi pogledala v kozarec. Leta 1962 je pri nas zapadlo veliko snega. Polomilo je kar nekaj drevja. Ker je bil oče blizu korita, se je dogovoril, da bo tistega v državni gmajni pospravil kar sam. Bilo mi je komaj štirinajst let, ko sem mu moral pomagati. Dela sem bil sicer vajen, a sem bil preveč šibek, da bi mu bil enakovreden. Breg, kjer sva sekala, je bil zelo strm, nikamor se ni dalo upreti. Oče mi je ukazal, naj pohitim, zato sem vzel sekiro in mu pomagal. Bilo je že pozno popoldne, bil je živčen, ker je mi­slil, da bova na tistem mestu končala, preden se bo stemnilo. Zamahnil sem s sekiro, potem pa se je zgodilo. Pod nogami mi je zmanjkalo tal, sekiro je spodneslo, da je rezilo namesto v deblo, globoko zarezalo v koleno. V trenutku sem bil ves krvav, ustrašil sem se, pred očmi se mi je stemnilo in zadnje, česar se spomnim, je bilo, da sem videl očetov obraz, ko se je sklanjal nad menoj.«

Oče mu je nad kolenom povezal nogo, potem pa ga je v naročju prinesel do prve hiše. Tam so ga naložili na voz in odpeljali do zdravnika, ki pa je imel ordinacijo v kraju, oddaljenim okoli petnajst kilometrov. Bil je pravi čudež, da Valentin ni izkrvavel, žal pa so mu zdravniki morali nogo pri kolenu odrezati, če so ga hoteli obdržati pri življenju.

Pozneje je izvedel, da je imel srečo, ker je prišel v roke vojaškemu kirurgu, ki je med vojno rezal ude kot po tekočem traku, tako da je bil svojega dela zelo všeč in je tudi Valentinu ohranil več noge, kot bi jo kdo drug. V bolnišnici je ostal skoraj tri mesece, očetovi prijatelji pa so omogočili, da je s protekcijo prišel do proteze, ki so jo izdelali v Angliji.

»Ko sem se vrnil v normalno življenje, sem se nekaj časa počutil kot glavni junak. A ne za dolgo. Kaj hitro so se mi prijatelji odrekli, saj nisem bil za nobeno rabo, niti nogometa nisem več mogel igrati. Tisto leto je umrla tudi stara mama, vse nam je šlo narobe. V šoli so me določili, da bom šel študirat, a sem že vnaprej vedel, da iz te moke ne bo kruha. Nisem bil ravno najbolj odprte glave, pa še po očetu sem podedoval precej lenobe. Domov sem se vrnil po dobrih treh mesecih »študija«. Namesto v šolo sem raje ostajal v internetu, ležal v postelji in se smilil samemu sebi.«

(Se nadaljuje)