Ples hudičev ali 'diablada' v Andih

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / nedelja, 2. marec 2014 / 15:10

Likam svojo uniformo za radolški pustni sprevod, na katerem so stalnica predtrške humorne panjske končnice. Navada je, da Hudič na poti v staro mestno jedro ustavi Pustnega župana, ki je v spremstvu Hude soproge in Mične ljubice, in ga spove, da župan izda vse mestne velenovice. Za evropske razmere sem črno-rdeč butični hudič, v mestu Oruro v bolivijskih Andih pa bi bila kot ubog zlodej-nebodigatreba na najnižje možni družabni lestvici. Takih razkošnih, barvitih, divje plešočih luciferjev in hudičevk in nadangelov Mihaelov z velikanskimi krili ni nikjer na svetu in karneval v Oruru je od 2001 na UNESCO-vem seznamu svetovne kulturne dediščine. Zdi se, kot da so se v Luciferjeve krone ujele vse barve rastlinja in živali pragozda in kordiljer z zlatom in srebrom vred. Mesto srebra, kakor pravijo kraju z nekaj več kot 260.000 prebivalci na višini 3765 m, je bilo ustanovljeno 1606. Rudo so tod kopali že staroselci, indijanska plemena Uri, Kečua in Ajmara, ki so jih do skrajnosti izčrpavali španski zavojevalci. Zanimivo je, da je 'diablada' sprimek starih indijanskih verovanj v bogove in demone ter čaščenja svečniške Marije, ki ima tu svoj hram od 1781, ko so se Indijanci uprli srebrnim španskim baronom. Prvi karneval je bil zabeležen že v XVIII st. Zdaj na 'diabladi' v Oruru sodeluje več kot štirideset izvrstnih folklornih skupin in pihalnih godb z različnimi, do kraja izpiljenimi plesi, ritmi pa so zvečine bolivijsko-afriški. Če imajo naši kurenti obešene zvonce okoli pasu, imajo andski hudiči močne kraguljčke na zunanji strani nizkih škorenj­cev, kar ustvarja ob glasbi še odmevajoč ritmičen hrup. Seveda ima Oruro tudi svoje kulinarične posebnosti, kot je na primer 'charquekan'. To je jed iz soljenega, na soncu posušenega govejega ali lamjega mesa, ki ga čez noč namočijo, da se razsoli, nato pa ga prepečejo in nastrgajo z vilicami. Ponudijo ga z mladim kravjim sirom, s krompirjem v oblicah 'llajwo', pekočo bolivijsko omako iz pekočih paprik in paradižnika. In ker nimam ustreznega mesa, za pusta ga bo tako in tako povsod dovolj, se raje ozrem h kvinoji, ki v Andih bogato obrodi in zraste od enega do dva metra visoko, pri nas pa se vztrajno udomačuje. Minil bo pust, prišel bo post!

S kvinojo polnjene paprike

Za 4 osebe potrebujemo: 120 g kvinoje, 450 g očiščenih šampinjonov, 2 žlici lešnikov, 1 žlico rozin, 1 čebulo, 1 strok česna, 6 srednje velikih paprik, 2 žlici peteršilja, 2 žlici koriandra, oljčno olje, sol, poper, 3–4 dl zelenjavne juhe.

Kvinojo dobro operemo. Skuhamo jo v zelenjavni juhi, vre naj približno 15 minut. Odcedimo. Na oljčnem olju prepražimo sesek­ljano čebulo in strt česen ter sesekljane lešnike. Nato dodamo šampinjone in rozine ter kvinojo, dišavnice, sol in poper. Pražimo nekaj minut. Paprikam odrežemo pokrovčke, odstranimo semenje in bele kožice, jih rahlo solimo in jih znotraj in zunaj premažemo z oljem. Napolnimo jih s kvinojinim nadevom, damo na vrh z oljem premazane pokrovčke in pečemo v pečici, ogreti na 180 °C, 40 do 45 minut. Ponudimo s solato.

Pa dober tek!