Preteklost

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. marec 2014 / 15:11

Vzponi in padci Valentinovega rodu, 1. del

Slovenija že od nekdaj velja za deželo pridnih in delovnih ljudi. A če pokukamo pobliže, in se, magari, ozremo le okoli sebe, lahko hitro ugotovimo, da ni bilo zmeraj tako. Tudi rodovi, ki se ponašajo s svojimi predniki, morajo kdaj pa kdaj priznati, da so med njimi živeli tudi takšni, ki so storili vse, da so umazali dobro ime družine.

Tudi Valentin, ki me je povabil na svoj dom lansko jesen, je strasten zbiralec najrazličnejših podatkov o svojih prednikih. Kar je invalid, priklenjen na voziček, pa sploh. Trdi celo, da bi ga že zdavnaj pobralo, če ga ne bi radovednost gnala naprej in mu popestrila dolgočasne in samotne ure med štirimi stenami.

Po mizi je razvrstil številne listine, bolj ali manj ohranjene dokumente in druge papirje, ki jih je stresel iz velikanske škatle, katero je z dolgo palico, na koncu katere je bil kavelj, potegnil izpod kmečke peči, ki je bila kljub soncu, ki je sijalo zunaj, malodane vroča.

Valentinov rod, vsaj tisti del, ki mu ga je že uspelo izkopati iz pozabe, sega v leto 1821, ko je njegov pra­prapra…ded Lipe kupil na pol podrto kajžo, se poročil in vselil vanjo z ženo in enim otrokom.

»Moral je biti zelo priden in podjeten ali pa je imel kaj shranjenega denarja, ne vem, saj sem našel listine, ki dokazujejo, da je kupil več parcel. Tudi včasih je bilo tako, da so tisti, ki so imeli vsaj malo pod palcem, na različnih dražbah prišli hitreje do različnih dobrin. Žal sem dokument, zdel se mi je zelo dragocen, dokazoval pa je, kako je kupil v sosednji vasi kravo, izgubil. Moral je imeti že blizu šestdeset let, ko mu je žena umrla, zakaj, ne vem, a se, kot kaže, ni do­sti obiral, saj se je 1858 drugič poročil z neko Valentino, ki je bila vdova. S seboj v zakon je pripeljala dva mladoletna sinova. Kako jima je uspelo zaploditi še enega sina Jurija, mi ni jasno. Tako so bili pri hiši »tri sorte« otrok, ki so šli verjetno služit za hlapce in dekle, le najmlajši je ostal doma in kasneje tudi prevzel domačijo. No, iz dokumentov, ki pričajo o tem, kako tenko je piskal Jurij, ko je moral izplačati svoje bližnje sorodnike, brate in sestre, sem ugotovil, da je bil njegov oče Lipe vseeno zelo umen go­spodar, saj je ustvaril dobro stoječe posestvo. Žal so ga, kot že rečeno, potem dediči razkosali in skoraj uničili. Tudi Jurij ni imel ravno srečne roke pri gospodarjenju, saj je bil pogosto bolan, tudi poročil se je bolj po­zno, v zakonu so se mu rodili štirje otroci, pri življenju pa je ostala le hči, rojena 1901, druga po vrsti. Ta hči, Marija, je stopila v zakon zelo mlada, dokupiti so ji morali celo leta. Menda se je poročila zaradi silne ljubezni, a v zakonu ni bila srečna. Njen mož je bil pijanec in kvartopirec. Četudi je bila prvih deset let zakona nenehno noseča, na glavi je imela tako gospodinjstvo kot kmetijo, a ji je vseeno uspelo obdržati posest pri življenju. Po fotografiji sodeč je bila manjše rasti, zelo odločna in pokončna ženska. Ni skrbela le za moževe dolgove in otroke, negovala je tudi očeta. Po prvi svetovni vojni, ko so bile življenjske razmere zelo težke, je, kot kaže, odločno napodila moža od hiše, ta pa je z denarjem, ki mu ga je dala za odškodnino, odšel v Ameriko. A že na ladji se je začel vdajati svojim kvartopirskim strastem, pri čemer je tudi goljufal. Zaradi teh ga je nekdo zabodel. Leta 1929 je na Marijin naslov priromalo pismo iz Bostona, v katerem ji sporočajo, da je bil njen mož deležen nasilne smrti, povedo pa ji tudi, da »počiva« v morju. Četudi je bila še zelo mlada, se ni nikoli več poročila. Zaradi mene je lahko s kom plavšala, a o tem papirji, ki mi jih je uspelo zbrati, molčijo. Njena velika strast so postali gozdovi. Pokupila je vse gmajne, ki jih je le lahko. Menda je z leti postala zelo trda in neizprosna, celo surova do lastnih otrok. Četudi jim ne bi bilo treba, so vseeno morali iti služit. Doma je ostal le Martin, rojen na začetku leta 1918, ki ga je določila za naslednika. V svoji slepi ljubezni do sina pa je naredila bistveno napako: preveč ga je razvajala. Ni mu bilo treba delati, saj se je štelo, da bo šel v šole in se naučil umnega gospodarjenja. Poslala ga je na znano kmetijsko šolo Grm, a je fant hitro našel slabo družbo, a katero je popival in tudi kvartopiril, namesto da bi sedel ob knjigah in se učil. Menda ga je sam ravnatelj pripeljal nazaj domov in ga – pijanega – stresel na prag. Mati, slepa in gluha, je še zmeraj valila krivdo za sinove težave na druge. Eden od preostalih sinov, Luka, ki je vzel napovedi o drugi svetovni vojni zares, se je v tržaškem pristanišču skril na ladjo in pobegnil v Kanado. Tam se je začel ukvarjati z gradbeništvom in je ka­sneje tudi obogatel. Svoji sestri Margareti, ki jo je imel najraje, je pisal dolga pisma in jo vabil k sebi. V njih je pogosto potožil, kako je pogrešal materino ljubezen, predvsem pa pravičnost. Nekoč je zapisal, da se boji, da bo mamo Marijo že Bog štrafal, ker je svojim otrokom, katere je napodila od hiše, storila neodpustljivo krivico. Prav tej Margareti pa se je potem rodil sin – moj oče, ki pa je bil, na žalost, nezakonski,« razpreda o svojih prednikih Valentin. Vmes sem komaj kdaj zajela sapo, upala sem tudi, da imen, datumov in vsega drugega, kar sem slišala, nisem zamešala. Pa se Valentin ni dal motiti. Vesel je bil, da ima poslušalko, zato se tudi nisem več jezila, ker je v spominih nenehno preskakoval iz enega obdobja v drugo.

Veliko nepozabnih utrinkov hrani na čas otroštva. Rodil se je leta 1948, ko je bil kmet vreden manj kot nič.

»Se je poznalo, da so po drugi svetovni vojni prevzeli oblast tisti, ki so bili pred njo hlapci in dekle. V silnem sovraštvu do nekdanjih gospodarjev so imeli pred seboj le en cilj: kako uničiti tistega, ki jih je nekoč gnal k delu, jih izkoriščal ter jim ni privoščil spodobnega, človeka vrednega življenja. Tudi moj oče je bil med njimi. Nekaj časa je služil v okolici Maribora, kjer se je navzel divjih socialističnih idej, začel je verjeti v enakost med ljudmi, ne glede na to koliko bo kdo med njimi delal in ustvarjal. Bil je prepričan, da se bo Jugoslavija združila z Rusijo in bo vsem svetu zavladal delavec. Pravil je, da je njegova mama Margareta zanosila z nekim bogatim kmetom, in še potem, ko sem se rodil jaz, ni nehal razmišljati o tem, kako se mu bo maščeval in ga ponižal. Med ljudmi na vasi je krožila povsem druga zgodba, da se je njegova mama vdala nekemu kaplanu. Morda je bilo kaj resnice v tem, saj je dve ali tri leta služila za deklo v župnišču, po tistem, ko je bila že noseča, jo je župnik nagnal, kaplan pa je tudi moral iti stran. Uboga reva bi od lakote verjetno umrla, če ji brat, ki je bil v Kanadi, ne bi pošiljal denarja.«

V pripovedovanju se je vrnil k Martinu. Ta je potem, ko je postal gospodar na kmetiji, kaj hitro pričel razprodajati. Po vasi je naredil kar nekaj nezakonskih otrok, vaške opravljivke pa je potem preganjala kar njegova mama Marija. Nekatere tudi sodno, kar ni bilo poceni in tudi za stroške odvetnika sta šla – dokazano – iz hleva dva repa.

(Se nadaljuje)