Pomlad, pomlad, polna si nad

Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad, da bi zdrav, vesel, lepe pesmi pel ... (slovenska narodna)

V tem času, ko tako rekoč vso človeško družbo na našem prelepem planetu ogroža nadvse droben mikroorganizem – merjen v nanomikronih (milijonskih delih milimetra) – kot delec ribonukleinske vijačnice, ovite v beljakovino, je prav, da se spomnimo, kako gredo dogajanja v naravi kljub temu svojo utirjeno pot. In tako zaradi določenega položaja Zemljine oble proti soncu doživimo na njeni severni polovici okrog 20. marca vsako leto pomladno enakonočje. Tako se v deželo spet povrne pomlad kot najlepša med vsemi letnimi časi.

Narava se prebudi ... Po gozdovih in travnikih prično poganjati zgodnje pomladne cvetice, na katerih že posedajo prve žuželke. Na vlažnih tleh, po gozdovih in njihovih robovih, med grmovjem, po sadovnjakih in na travnikih zacvetijo in včasih prikukajo že kar skozi tanko snežno odejo mali zvončki. Tu pa tam »zazvonijo« tudi pomladanski veliki zvončki. Ti so se mi v moji mladosti zdeli še posebno dragoceni, saj jih v bližini mesta Kranj ni bilo najti. Po travnati brežinah nas razveselijo jajčno rumene trobentice, na katere smo otroci nekdaj znali tudi zapiskati. Pod stoletnimi drevesi se belijo t. i. bohkove srajčke ali uradno, botanično podlesne vetrnice ter modrijo cvetovi jetrnikov in zimzelena. Vse to je mogoče pogosto videti, ob sedanjih milih zimah že kar na začetku marca, če že ne konec februarja.

Ob toplih dneh se bo nenadoma od nekod vzel metulj citronček, ki se potem vztrajno spreletava med sivimi gozdnimi debli pa tudi zaide na nemara že zeleneči travnik. Iskal bo svojo bolj bledo zelenkasto samico, ta pa bo po združitvi zalegla svoja koničasta jajčeca na vejice krhlike ali kaline. Po desetih dneh se bo izlegla zelenkasta gosenica, ki bo zajedala liste kakšen mesec. Potem se bo zabubila in po dveh tednih, tam v juniju, se bo izlegel metulj. Zanimivo je, da imajo citrončki nekakšno »poletno spanje« in pridejo spet na dan jeseni. Prezimijo v kakšnem zavetju in se ob prvih pomladnih sončnih žarkih spet pokažejo na plano. Ti metulji imajo tako kar dolgo življenjsko dobo.

Drug pomladanski metulj, ki je prezimil, je dnevni pavlinček. Tudi tega letečega lepotca z značilnimi krili bomo skoraj gotovo zapazili slej ko prej med svojim sprehodom po obrobnih gozdnih potkah. Če ima na zgornji strani kril lepo »očesno« risbo, pa je spodnja stran črnorjava, tako da se z zganjenimi krili skorajda popolnoma izgubi v okolici. Oplojene samice, ki so prezimile, zalegajo maja svoja jajčeca na spodnjo stran koprivnih listov, ki so potem tudi hrana črnih trnastih gosenic. Po enem mesecu se zabubijo in čez dva tedna se izležejo novi dnevni pavlinčki.

Ko govorimo o travnikih, mislimo kajpak na cvetoče površine, ozaljšane s številnimi cveticami vseh mogočih barv, ne pa na sodobne puste »travniške njive«, ki so jih kmetovalci zasuli s herbicidi – kemičnimi praški, s katerimi se hočejo ubraniti tako imenovanemu plevelu. To doživi na primer tudi sleherno krompirišče – če ne gre za biološko pridelavo – in tako so uničeni ne le koloradski hrošči, ampak tudi gosenice nočnega metulja smrtoglavca, ki živijo posamič na krompirjevih listih. Zato so ti nočniki dandanes tako redki. Na ravninskih, obdelovalnih površinah bomo tako komaj kdaj ugledali kakšnega pisanega metuljega lepotca, morda z izjemo drobnega osamljenega belina. Odpraviti se bo treba pač na neko ledino ali pa, še bolje, v neokrnjen svet hribov in gora, kjer se še raztezajo prebivališča drobnih pripadnikov narave. Vendar si bomo morali žal tak pohod prihraniti za poznejše, boljše čase, ko ne bomo več ujetniki omenjenega zavratnega mikroorganizma ...