Veliki seizmolog iz Podhoma

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. februar 2014 / 15:03

Znanstvenik in naravovarstvenik, seizmolog Albin Belar je v Podhomu, v družinski vili, ki je takrat veljala za najlepšo na Kranjskem, živel med letoma 1919 in 1930. Rodil se je 21. februarja pred 150 leti.

Albin Belar je v Podhomu živel po drugi svetovni vojni. Tja se je preselil potem, ko so ga tedanji oblastniki ožigosali za nemškutarja, ga na silo upokojili, mu zaplenili vso opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani. »Nekdanjo družinsko vilo, arhitekturno delo velikega slovenskega arhitekta Maksa Fabianija, ki je veljala za najlepšo vilo na Kranjskem, je takrat spremenil v seizmološko opazovalnico. Prav to dejanje, ko se je že zdelo, da je véliki znanstvenik klecnil pod pritiskom, dokazuje njegov neprekosljivi življenjski optimizem, popolno predanost seizmološki znanosti in našim goram, h katerim se je zatekel,« je na slovesnosti ob 150. obletnici Belarjevega rojstva v Podhomu dejal velik poznavalec Belarjevega življenja in dela Jože Mihelič.

Belar se je rodil v Ljubljani kot edinec v družini Leopolda Belarja, šolnika, ravnatelja in skladatelja. Iz naravoslovja je doktoriral leta 1890 na Dunaju. Za seizmologijo in kemijsko tehnologijo se je začel resneje zanimati med službovanjem na mornariški akademiji na Reki, leta 1897 pa je na Vegovi ulici v Ljubljani ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji nasploh. Poleg znanosti je Belar oboževal naravo; je eden idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in s tem Triglavskega narodnega parka.

»V najbolj ustvarjalnem obdobju svojega življenja je Belar svoje znanje, svoj um ter moč tehnike uporabil, da bi s seizmografi, katere je imenoval »tremormetre«, človeku vrnil izgubljene prvinske bivanjske občutke. Ustvarjal, razvijal in izpopolnjeval je tehniko svojih seizmoloških, meteoroloških in radijskih aparatov, da bi se z njihovo pomočjo vrnil k silam prvobitne, velike narave, kar postavlja njegova znanstvena prizadevanja na visoko etično raven,« pojasnjuje Mihelič.

»Ob uspehih na področju razvoja seizmološke znanosti je bil Belar tudi inovator na področju radiofonije in meteorologije. Za njegova odkritja so se zanimala ugledna podjetja iz Evrope in ZDA. Bil je predstojnik naravoslovnega društva na univerzi na Dunaju, korespondent Zavoda za meteorologijo in geodinamiko na Dunaju in referent potresne komisije cesarske akademije znanosti na Dunaju. Prvi je razvil metodo za določanje oddaljenosti po­tresov in postal zaželen predavatelj na številnih akademijah ter v znanstvenih društvih. Univerzitetni profesorji so vodili študente na njegovo seizmološko opazovalnico v Ljubljano, ob vsakem svojem obisku Ljubljane pa so ga obiskala tudi cesarska visočanstva: nadvojvoda Rainer, nadvojvoda Leopold Salvator, nadvojvoda Josef Ferdinand in nadvojvoda Peter Ferdinand, ki so ga vabili na avdienco tudi ob slehernem njegovem obisku na Dunaju in se dali poučiti o njegovih najnovejših znanstvenih dosežkih. Po izbruhu prve svetovne vojne je na bojišču s svojimi instrumenti določal oddaljenost in smer kopanja sovražnih rovov in s tem reševal življenja vojakov,« še pove. Žal se od Belarjevih instrumentov ni ohranil niti eden, čeprav so po nekaterih opazovalnicah delovali še dolgo po njegovi smrti.

Po drugi strani, pravi Mihelič, pionirsko delo na področju varstva narave, dokazuje Belarjevo naprednost, razgledanost, visok kulturni nivo in ljubezen do rodne dežele, katero mu mnogi odrekajo, torej, visoko etično držo. »Za nas tukaj pod Triglavom je v tej zvezi najpomembnejši njegov predlog za ustanovitev naravovarstvenega območja v Dolini Triglavskih jezer.«

Po prvi svetovni vojni se je zanj vse spremenilo.

»Belar, ki so mu odvzeli potni list in ga policijsko preganjali, je želel slediti svoji družini v Združene države, a je kmalu preveč oslabel, da bi še razmišljal o tem. Kljub temu je ostal z družino ves čas v tesnem stiku in se veselil uspehov predvsem sina Herberta, ki je postal pomemben izumitelj na področju sintesajzerjev. Leta 1930 je njegova bolezen žal toliko napredovala, da observatorija ni več mogel voditi. Zatekel se je k učiteljski družini Pirker v vas Polom na Kočevskem in tam leta 1939 umrl v največji bedi.«

Toda iz Belarjevih zapiskov in iz njegovih pisem družini v ZDA, kjer še živita njegovi vnukinji Lina in dr. Cynthia Dare Belar, je razvidno, pravi Mihelič, da je v Podhomu našel dobre sovaščane, ki so cenili in spoštovali njegovo delo ter ga prijateljsko sprejeli medse.