Okrog sveta do srca

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 26. februar 2014 / 12:23

Družina Grubar Krišelj je pred kratkim predstavila knjigo Okrog sveta do srca. Serijo dvanajstih potopisno dokumentarnih oddaj s tem naslovom, ki opisujejo njihovo popotovanje, smo že lahko spremljali na Pop TV, oddaje v obliki zgoščenke pa so tudi priložene knjigi.

Že v seriji lahko skozi oči družine Grubar Krišelj doživljamo vpogled v smisel življenja, šolanja, blaginje in medsebojnih odnosov. Družina se je namreč pred dvema letoma odločila, da izstopi iz hitrega, sodobnega življenja in se za nekaj časa posveti le sebi. Takrat triletna Eliza, desetletni Jernej in njuna starša Urška in Tomaž nas tako popeljejo skozi popotovanje, ki se je začelo v Sloveniji, nadaljevalo v Veliki Britaniji, po Severni Ameriki, na Cookovih otokih, Novi Zelandiji, v Avstraliji, v Hongkongu, na Kitajskem, z obiskom čarobnega otoka Sanye za konec in potem čez Anglijo domov na Gorenjsko, v Šenčur pri Kranju.

In zgodba z malih ekranov je tako dobila še knjižno obliko: pravo, debelo knjigo, s trdimi platnicami in simpatično naslovnico – malo neobičajnega formata sicer, a zato nič manj všečno. Tudi knjiga seveda pripoveduje o 80-dnevnem družinskem potovanju okrog sveta, je pa posebna ravno zato, ker jo pišejo vsi štirje družinski člani. Tomažev pogled na svet je precej bolj kritičen od občutljivejšega Urškinega, ki zna biti za nameček včasih kruto iskrena do sebe in tudi drugih; Jernejevi popotniški zapisi so ravno tako neposredni, v glavnem vezani na živali in pisani skozi oči desetletnika; Elizino doživljanje poti pa predstavljajo pravljice z Rdečo kapico v glavni vlogi. Vse skupaj se zelo lepo dopolnjuje z delom ilustratorke Petre Preželj.

Mamo, antropologinjo in novinarko Urško Krišelj Grubar smo povprašali, ali je ideja o knjigi zorela že v času popotovanja ali so razmišljali le o serijah.

»Težko je, če imaš v družini novinarja in televizijskega ustvarjalca, da ne bi na vse skupaj gledala vzporedno tudi skozi profesionalne oči. Nisva šla na pot, da bi delala oddaje, sva pa imela opremo s seboj. Na Novi Zelandiji pa je padla ideja, da bi morda vseeno kaj naredili na to temo, in smo začeli stvari bolj načrtovati, drugače je bil celoten projekt zelo spontan. Vendar če bi šla še enkrat na pot, bi vzela s seboj le svinčnik in zvezek, kamera in fotoaparat bi ostali doma, saj te to oropa spontanih trenutkov, ker beležiš za druge. V knjigi o tem tudi precej pišem, ker se na koncu vprašam, v čem je potem sploh smisel potovanja. Na trenutke je ponovno vživljanje v pot kar težavno, ker smo se kasneje soočili še z enim, precej močnejšim potovanjem, ko smo se od doma v Grčijo odpravili s kolesom. Kilometri na letalu minejo na lahek način, ko pa kolesariš, in to v hudi vročini, pa zadeva dobi čisto drug smisel ...«

V knjigi najdemo štiri poglede. Sta tudi otroka pisala vsak svoj dnevnik?

»Jerneju je bila to ena večjih muk, vendar smo njegovi učiteljici slovenščine obljubili, da bo pisal dnevnik. V knjigi tudi razložimo, da ima disleksijo, tako da so njegova razmišljanja napisana tako, da jih lahko berejo tudi drugi otroci z disleksijo. Recimo: večji so razmaki med vrsticami; natisnjeno je na papirju, ki se ne sveti, in odzivi tistih, najhujših, najbolj kritičnih bralcev so zelo pozitivni. Ravno nad Jernejevim delom v knjigi so najbolj navdušeni.«

Predvsem vaše pisanje se zelo dotakne notranjosti, občutenj posameznika.

»Zgodba se prepleta, nadgrajuje. V bistvu gre za štiri različne poglede na eno in isto stvar, kjer prav posebno noto doda otroški pogled. Sploh skozi pravljice za Elizo je tako nastal še del za najmlajše, otroke stare od tri do šest let. Mene osebno ne zanimajo toliko turistične znamenitosti, bolj pišem o notranjem doživljanju sebe in Tomaža, družine v nekem tujem okolju. Ker ko se človek, če lahko tako rečem, znajde v 'ekstremih' okoliščinah, potem spozna številne stvari o sebi, o funkcioniranju sebe s svojim partnerjem. Seveda ni nujno, da si je ali mu je to všeč. Mi pa smo se v podobni situaciji znašli kot družina. Izkazalo se je tudi, da sta se otroka v določenih situacijah zelo dobro razumela. Doma rada komplicirata s hrano, na poti tega ni bilo. Na Kitajskem sta na primer za zajtrk jedla kurje parklje, do česar mene ne pripraviš. Izkazalo se je, da ju različna prevozna sredstva ne motijo. Sploh pa šele v tovrstnih situacijah otrok dobi priložnost, da se lahko izkaže. Ker doma, saj veste, več ali manj za vse poskrbimo starši.«

Okrog sveta do srca je družinska knjiga, berljiva, bralca potegne.

»Ja, saj je tudi namenjena družinam, pripoveduje pa tudi o partnerskem odnosu. S Tomažem oba verjameva v pisanje. Če si določenih stavkov, besed ne izrečeva, jih zapiševa. Včasih se laže izražava skozi pisanje. In ravno zato je mogoče knjiga spodbuda za druge. Poskuša namreč v posamezniku prebuditi določen način, s pomočjo katerega se lahko dva zbližata – da pač pišeta iskreno drug o drugem, o svojih notranjih doživetjih.«

S Tomažem se lotevata projektov z ogromno življenjsko vnemo in entuziazmom.

»Midva se dobesedno prepustiva, vedno pa razmišljava pozitivno. In vsake toliko časa potrebujeva kaj takega zase, pa ne moreva mimo tega, da ne bi zraven še kaj naredila za druge.«