Slovenski pozdravi z Gorenjske

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 26. februar 2014 / 12:24

Sedemčlanski narodno-zabavni ansambel si je ime Slovenski pozdravi nadel že na začetku, do danes pa doživel nekaj manjših sprememb, zamenjav. Ko smo jih povprašali, kako je z glasbeno izobrazbo v njihovi zasedbi, so se med seboj spogledali, si prikimali in smeje odgovorili, da jo imajo prav vsi, morda eden ne, vendar ker je štiri leta od doma do šole mimo glasbene šole hodil peš, tudi to zadostuje.

Navihano razpoloženi člani ansambla se dobivajo na vajah vsako sredo v Selu pri Bledu, pri vodji ansambla Iztoku Pesrlu. Morda kakšno zgrešijo –odvisno od potreb, vendar so srede, pravijo, njihove.

Omenjeni Iztok Pesrl pri Slovenskih pozdravih igra harmoniko in klaviature, njegova partnerica Natalija Korošec pa v ansamblu poje. Z Zg. Bele pri Preddvoru se v ansamblu dobro znajdeta oče in sin, Jože in Sašo Nunar. Jože je basist, Sašo kitarist. Trobento obvlada Primož Lužnik iz Javorniškega Rovta, pevec Jani Potočnik je doma v Zg. Gorjah, zadnji novi član ansambla pa prihaja iz Radovljice – Boštjan Dimnik, ki pri Slovenskih pozdravih igra klarinet in saksofon. Po potrebi pri petju sodelujejo prav vsi člani ansambla.

Glasba jim pomeni precej, vendar kot ansambel delujejo 'rekreativno', če temu lahko tako rečemo. V realnem življenju so vsi zaposleni. Nekaterim članom se usklajevanje vaj in nastopov z domačim življenjem ne zdi naporno, medtem ko drugi potrebujejo več organizacijske žilice. Dejstvo pa je, da se med seboj dobro razumejo, so prijatelji tudi takrat, ko nimajo inštrumentov v rokah, in domači jih pri njihovi 'zaljubljenosti' podpirajo.

»Na začetku so Slovenski pozdravi šteli šest članov, sedaj nas je sedem. Boštjan je prišel na mesto bivšega klarinetista, ki nas je zapustil, ker mu je delo doma začelo jemati preveč časa,« razlaga Jože Nunar, »in tako so Slovenski pozdravi dobili Boštjana Dimnika, profesorja glasbe, ki v Glasbeni šoli Trebnje poučuje klarinet in vodi šolski orkester, je pa tudi dirigent Občinskega pihalnega orkestra Šentrupert. V ansamblu pa zaigra tudi na saksofon.«

Dimnik nadaljuje, da je trenutno njegovo življenje zelo pestro in potrebuje kar nekaj usklajevanja – tako in drugače. Ker poučuje v Trebnjem, se vozi dnevno, redno pa hodi na Nizozemsko, kjer dela magisterij iz dirigiranja. Za študij na Nizozemskem se je odločil zaradi kvalitete.

»Poklicali smo ga, pa se je odzval. Z njim je naš ansambel res ogromno pridobil,« še pove Nunar.

Slovenski pozdravi pojejo v domačem pa tudi tujem jeziku. Festivali jim niso neznanka, vendar najraje igrajo za ljudi. Veliko nastopajo – tako doma kot v tujini: Nemčija, Avstrija, Švica. V nemškem Ruhpoldingu so na enem izmed narodno-zabavnih festivalov pred kakšnim letom zasedli celo drugo mesto. Želijo si prave turneje, takšne 'čez lužo' – Amerika, Kanada – za kakšne tri tedne, mesec dni; so pa en del sanj že uresničili, saj prihodnje leto odhajajo na Nizozemsko. Nemščina in angleščina sta tako neizbežni, in čeprav je ansambel naklonjen predvsem polkam in valčkom, je njihov spekter igranja širok.

»Naš program igranja obsega veliko več. Ni važno, kje igramo: naj bodo to veselice, obletnice, poroke … Igramo vse vrste glasbe od rock and rolla, disco in jive, swinga do dalmatinskih napevov. Imamo tudi svoj šov program.«

Nikoli niso razmišljali o tem, kaj igrajo raje, polke ali valčke. »Ljudje se res z večjim veseljem sučejo po plesišču na polke, vendar menimo, da če je pesem dobra, je dobra, ne glede na to, je polka ali valček.«

Slovenski pozdravi so še posebej ponosni na lastno ustvarjalnost. Na začetku jim je sicer pomagal in pisal besedila Jože Burnik, potem pa so se odločili, da bodo kar sami poskrbeli za vse. »Iztok naredi glasbo, za aranžmaje poskrbita Sašo in Boštjan, besedila pa spišeta Jani in Natalija …«

Iztok doda, da glasba nastaja po občutku. Včasih dobi kakšno idejo že med vajo. Potem lahko ta obvisi za nekaj časa v zraku, ampak počasi nastaja nova pesem. Jani piše po glasbi, ki mu daje navdih. Največkrat zgodbo za pesem črpa iz življenja in jo zastavi pozitivno, pa naj gre za živahno ali žalostno pesem.

»Zanimivo je, da imamo vse. Recimo, Živeti življenje je krasna polka, valčki so Zvonček moj, Jesenska pravljica, Šopek skrivnosti, Deževen dan, ki je kot pesem, čeprav je valček in ima 'deževen' naslov, daleč od žalostne. Ravno smo posneli videospot za pesem K ljubci na goro …,« razlaga basist Jože.

Ansambel Slovenski pozdravi je v zadnjem letu zelo dejaven. Pripravljajo se na izdajo prve zgoščenke, letos pa bodo – če bo vse po sreči, z večjim koncertom zaznamovali tudi peto obletnico delovanja. Ker snemajo v lastnem oziroma Iztokovem studiu, je zadeva morda lažja, kar se tiče izdaje zgoščenke. Za zdaj so posneli devet pesmi, na štiri še računajo v mesecu, dveh, potem pa naj bi zgoščenka počasi ugledala luč. Na njej naj bi bilo tudi nekaj Avsenikovih skladb. Razmišljajo še, da bi morda kasneje kakšno pesem prevedli v nemščino. Najprej pa jim v živo lahko prisluhnete na pustno soboto, ko bodo nastopili na Bledu.

»Vsak špil je dober, ker v nastopanju in igranju resnično uživamo,« zaključi Jože Nunar, ki je pri Slovenskih pozdravih odgovoren tudi za stike z javnostjo.