Kako zaščititi otroka pred nadlegovanjem

V letošnjem šolskem letu je bilo sproženih že nekaj lažnih in nekaj pravih alarmov glede nadlegovanja otrok, bodisi v bližini šole ali v okolici doma. Nekateri starši so zelo poostrili nadzor otrok, drugi zmignejo z rameni, češ da se to ne dogaja v naši deželici. Nikakor ni za pretiravati, vendar je prav, da vemo, da nismo pravljična dežela in da hudobni volk ni samo v pravljici o Rdeči kapici.

Volk v različnih preoblekah preži na žrtve, s prijaznim nasmehom na obrazu in s sprijeno dušo. Kako to razložiti otroku? Eden izmed največjih dvomov, ki se nam poraja ob posredovanju tovrstnih informacij otroku, je količina in način komunikacije, da ne načnemo otrokovega zaupanja v svet. V tem svetu naj bi se otrok počutil varnega. Sporočamo mu, da so vsi ljudje prijazni, da naj vedno prosi za pomoč in da se lahko zanese na odrasle. Ampak to ni vedno res. Otrok bo srečal ljudi, ki niso prijazni, in odrasle, ki lahko izkoristijo njegovo zaupanje ter naivnost. Zato je prav, da s starostjo otroka večamo tudi količino informacij, ki bodo vplivale na njegovo varnost. Vendar samo informacije o tovrstnih dogodkih lahko sprožijo v otroku veliko strahu in včasih celo panične odzive. Zato je bolj kot informacija pomembna oprema otroka. Zaupanje je osnovno. Koliko nam otrok pove in zaupa o vsakdanjih dogodkih, o željah, strahovih in napakah? Več ko nam pove podrobnosti o svojih občutkih, bolj se lahko pogovarjamo o tem, česa ga je strah in kako bi reagiral v podobnih situacijah.

Najbolje je, če znamo izkoristiti situacije za pogovor, ki nam jih otrok sam ponuja. Takrat bodo tudi naše besede padle na plodna tla. Včasih otroci ulovijo delčke dogajanja pri televizijskih ali radijskih poročilih. Zanimivo je, kateri stavki in poročila jih pritegnejo. Ponavadi ravno tista sporočila, pred katerimi bi jih mi radi obvarovali. Če so že slišali novico, je bolje, da tako novici kot otroku posvetimo nekaj pozornosti. Pomislimo, kaj bi radi sporočili otroku. Najbrž ne, da je svet nevaren. Kaj pa, da se včasih zgodijo otrokom stvari, ki se jim ne bi smele, in da se vsi trudimo, da bi bilo tega čim manj? Da je zato pomembno, da vemo, kje so otroci, kdaj hodijo iz šole domov, ali je njihova pot v šolo varna. Otroci lahko naše zaskrbljene odzive, ko se brez naše vednosti zadržijo pri prijatelju, vzamejo zgolj in samo kot teženje staršev. Če vedo, zakaj je pomembno, da nas obvestijo, kje so, potem bodo delček za svojo varnost prevzeli tudi nase. Podobno je z oglašanjem na telefon. Z otrokom smo zmenjeni, da se slišimo po telefonu, ko pride domov, ampak otrok se na telefon ne oglaša. Njemu se to ne zdi tako pomembno kot nam. Kaj pa, če bi bilo kaj narobe? Naj postane otroku navada, da sporoča spremembe v urniku ali v prostem času, namesto da starši zaskrbljeni razmišljamo, kaj vse se mu je zgodilo. Medtem pa se otrok zabava s prijateljem. Pozabil sem – nesprejemljiv izgovor.

Če nas skrbi šolska pot, po kateri hodi naš otrok, si jo oglejmo. Pokažimo mu varne točke na poti, kjer lahko prosi za pomoč. Včasih je to trgovina, frizerski salon ali navadna hiša s stanovalci. Sicer pa čim bolje opremimo otroka za opazovanje in razmišljanje. Otrok, ki bo opazil, da je na parkirišču že tri dni parkiran nov kombi, bo tudi bolj pozoren na vse drugo v okolici. Pogovarjajmo se o ljudeh, ki jih srečamo. Razširimo njegov svet poznavanja ljudi na sosede iz bližnje okolice. Otroku je laže, če pozna več ljudi. Prav tako se pogovarjajmo z otroki o ljudeh, ki jih srečamo in jih ne poznamo. Kaj misliš, kam gre ta človek? Ali se ti zdi srečen? To so takšne male, navadne detektivske igrice opazovanja, ki pa lahko otroku veliko koristijo. Izkoristimo tudi vse dodatne izkušnje, ki jih otrok dobi v vsakdanjem življenju – da spoznava in se preizkuša v novih situacijah. Zaradi njih bo pridobil samozavest. Ta mu lahko zelo koristi, ko bo na stranišču srečal starejšega vrstnika, ki ga bo iz samega dolgčasa strašil, zasmehoval ali celo nadlegoval.