Za formo gre

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 20. februar 2014 / 13:38

Ne rečem, da nisem navijač. Rečem lahko, da nisem goreč navijač. Nikakor pa nisem evforičen navijač.

Olimpijske igre so v teku in za nas, navijače, je to praznik. Popijemo več piva kot ponavadi, še dlje zdržimo pred televizorji, hočem reči, kar prisvojimo si jih, daljinca pa nosimo vseskozi v žepu. Čips je zakon, če nam kdo speče še kaj mesa, se pa tudi ne branimo. Ni čisto normalno, kar pišem, kaj?

Kako pa bi si potem razlagali, da bi vmes še kričal na ves glas, metal petarde z balkona, spuščal rakete v nebo sredi belega dne, izobesil to grdo belo-modro-rdečo zastavo in čez vsa socialna omrežja tulil: TOOOOOO!!!! BRAVOOOOOOO!!! CARSKOOOOOOOO!!!! NAŠI HEROOOOOOOOJIIIIII … Zraven še prosil vsevprek, naj končno tisto grdo zastavo zamenjajo z belo-sinje modro-fluorescentno zeleno, ker to so NAŠE barve, ki niso SOCIALISTIČNE, ker mi že 25 let ne živimo v prek… SOCIALIZMU, ampak v EVROPI!!! Televizijski in radijski komentatorji so prav simpatični s tistim dretjem v mikrofon … Naravnost tekmujejo, kdo bo prekosil Francija Pavšerja, in zase pravijo, da se po njih spomnimo vseh NAŠIH uspehov. Evforični navijač nikakor ne prenese, da kdo kaj slabega pove na račun »njegovega« športnika. Ne prenesejo večnih nergačev, večnih pesimistov, ki si upajo tudi ob tako SVETOVNIH uspehih blatiti NAŠE. Vse njihove osvojene kolajne so NAŠE, toliko, da veste, vi, nergači! In ves njihov uspeh je NAŠ, vi, nergači, toliko, da ve­ste. In SLOVENIJA je NAŠA, ne vaša, prekleti nergači, nezadovoljni, zakompleksani, za­frustriranci!! In ko pridejo na letališče, GREMOOOOOO v prvo vrsto, pozdravit vse NAŠE carje!! Ljubljana bo ob prihodu NAŠIH eksplodirala od navdušenja in vsi NAŠI olimpijci bodo na ogled vsem nam, ki smo jih tako močno spodbujali, nam, ki smo stiskali pesti v vrtcu, šoli, službi, v avtobusu, na vlaku, v avtu, v bifeju … Da, da … ponosen sem, da sem SLOVEN'C … prekleti slovenceljni nergavi, zdaj pa ste dobili po … SLOvenija, SLOvenija, SLOvenija … Kdor ne skače, ni Sloven'c … Nevoščljivost vas bo ugonobila!! Sto medalj bomo osvojili, sto, ne samo pet, da veste!!

Včasih mi je žal, da nisem tako evforičen ob uspehih NAŠIH športnikov. Meni je lepo, če vidim, da nekdo izkaže tako močna čustva do nekoga, ki ga pozna samo prek televizijskega ekrana. Pomislil sem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi še jaz skakal kot Sloven'c? Kdo od športnikov bi moral kaj doseči, da bi me tako iztirilo iz vsakodnevne soparnosti? Mogoče, če bi moj otrok dobil olimpijsko zlato? Ah, bi mi bilo preveč nerodno pokazati, kako mi srce igra ... Sosed, za katerega vem, da mu je njegov šport vse na svetu … Ah, potem bom moral to evforičnost kazati tudi takrat, ko ne bo imel dobrih rezultatov. Naj si izberem nekoga, ki ga celo kariero spremljam, in ko bo dober, eksplodiram? Kaj? Tudi ni dobra ideja. Kot kaže, se človek rodi z evforijo v sebi. Drugače si tega ne morem razložiti. Ko sem nekoč o tem povprašal strokovnjaka, mi je rekel, da to predvsem ni zdravo in da se tega ne da priučiti oziroma naučiti. Verjetno sem zato obupal nad sabo kot navijačem, ki bi na ves glas vpil Pero Mišica, Pero Mišica … Pomislil sem celo, da sem tiste vrste pizdun, ki drugim ne privošči uspeha. Da bi se prepričal, da tak pa le nisem, gledam vse športe, kjer nastopajo Slovenci. In kaj sem ugotovil? Ugotovil sem, da sem zelo nesrečen navijač. Moji nikoli ne zmagajo! Sem prvič rekel moji? Da. Ker sem ozko profiliran navijač, ponavadi ne gledam reprezentančnih tekem, ker vemo: reprezentanca je sestavljena iz najboljših športnikov iz različnih klubov. Jaz preprosto ne morem navijati za nekoga, ki je član konkurenčnega smučarskega kluba. Sem navijač Ferkove in Mazejeve. V smučarskih tekih navijam za TSK Bled in posledično za Višnarjevo … A glej ga zlomka, prehiti jo tudi Fabjanova iz TK Merkur … Kako naj navijam za človeka, ki igra v Los Angelesu, če pa od nekdaj navijam zgolj za Pittsburgh? Kako naj navijam za katero drugo kot pa za Cilko?? Jaz bi bil Flisarjev navijač, tudi če bi ne imel tistih trapastih brkov, veste! Opazili ste, da moji ljubljenci niso med dobitniki medalj. Verjetno pa se vprašate, kako to, da ne navijam za vse slovenske reprezentante. Sem pač ozko specializiran in profiliran navijač in me je groza, ko izvem, da za Slovenijo ne skače Dežman, ampak Prevc!! Neumno? Nič kaj bolj kot pa se tako dreti ob vsaki kolajni, ko kolajn ni, pa biti tiho, kot da ne preklinjam spet. Veste, ko je športnik v formi, niti ne potrebuje evforičnih navijačev. Ima sto in eno težavo, da čim dlje ostane v tisti formi, in vsaka veselica mu je pravzaprav odščipne košček. Športnik po­trebuje konstantne, normalne navijače, ki mu stojijo ob strani, ko te forme ni … Saj vemo, da prijatelja v nesreči prepoznaš, ne pa v veselju. Torej, za formo športnika gre, ne za naše veselje. Navijači smo preveč egoistični. Če postanejo taki športniki, pa jim zamerimo …