Zmoreta tudi s cerebralno paralizo

Zakonca Ana in Andrej Mrak imata oba cerebralno paralizo, a kljub temu živita samostojno življenje. Ustvarila sta si družino, hodita v službo, napisala sta vsak svojo knjigo, Andrej je tudi zelo inovativen in pred kratkim sta bila realizirana njegova ideja ter načrt igre spomin, pripomočka za učenje računanja.

V hiški na robu gozda v Gorenji vasi pri Retečah živi družina Mrak. Stavek zveni precej pravljično. Lastna hiša je bila za zakonca Ano in Andreja Mraka včasih res le pravljica, ki pa je postala resničnost. Pot do uresničitve njunih sanj pa je bila dolga in vse prej kot lahka. Oba imata namreč cerebralno paralizo, a kljub temu nista obupala. S trdno voljo in trudom sta vstopila na pot samostojnega življenja. Ustvarila sta si tudi družino. Imata tri otroke. Prav za božič bo osemnajst let, odkar se jima je rodila prvorojenka Urška, ki obiskuje Gimnazijo Šentvid, mlajša Miha in Peter sta učenca OŠ Jela Janežiča v Škofji Loki, kjer sta vključena v posebni program.

Andrej končal fakulteto

Andrej prihaja iz Kranja. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, srednješolska leta je preživel na Gimnaziji Kranj, nato se je vpisal na Fakulteto za organizacijske vede in končal študij informatike. Najprej je eno leto delal v Kranju na fakulteti, nato še v dveh podjetjih prav tako v Kranju, pa potem v Soncu, bil nekaj časa brezposeln, nato pa je dobil službo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča. »Poslal sem prošnjo in so me vzeli za eno leto. Izkazal sem se in dobil zaposlitev za nedoločen čas. Tam sem sedaj že dvajseto leto. Delam kot informatik po šest ur, dve uri sem invalidsko upokojen,« je pojasnil Andrej, ki težje govori. Ana je iz Zbilj. Osnovno šolo je obiskovala v Preski in Medvodah, srednjo v Kranju na ekonomski šoli, dve leti je bila tudi na gospodinjski šoli v Velikovcu v Avstriji. »Tam se mi je odprlo. Prej sem bila zelo zadržana, se bolj kot z drugimi pogovarjala sama s seboj. V šoli nisem imela problemov, sem se pa morala truditi, veliko učiti. Hodim v službo. Za štiri ure sem zaposlena v podjetju Sonce v Ljubljani, podjetju za poklicno usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb,« pove Ana in na hitro pogleda proti dnevni sobi, kjer fanta gledata nogometno tekmo. Šport jo zelo zanima: »Rada pogledam vse športe. Včasih sem sploh veliko vedela, danes še vedno, a manj. S športom se rada tudi ukvarjam, pravzaprav vsi v družini. Z Andrejem sva bila leta 1997 na Kredarici. Bila sva kar utrujena, tako da nisva imela želje še na Triglav, sva bila s Kredarico kar zadovoljna. Tako dolgo sedaj ne moreva več hoditi. Andreja bolijo kolki, nogi, tako da največ kolesari na sobnem kolesu, jaz imam težave s hrbtenico.«

Spoznala sta se v Sončku

Na steni opazim njuno poročno fotografijo. Beseda nanese na enega najlepših trenutkov v njunem življenju in na obdobje, ko sta se spoznala. »V društvu Sonček v Kranju sva bila oba vključena v gledališko skupino, skupaj smo hodili smučat, na telovadbo ...« Ana obuja spomine. Kmalu sta se poročila. V Ljubljani sta dobila neprofitno stanovanje in tam živela dvanajst let. Vseskozi sta si želela lastno hišo in sanje so se jima uresničile pred šestimi leti, ko so se preselili v novo hišo v Gorenjo vas pri Retečah. »Tukaj se zelo dobro počutimo. Ljudje so nas dobro sprejeli. Veliko smo v naravi, zelo dobro je urejen javni prevoz. Z možem se v službo voziva z vlakom, prav tako tudi hčerka v šolo. Fanta pa v šolo vozi kombi Sožitja,« pravi Ana. Andrej ima tudi izpit za avto in družino odpelje na izlet, po nakupih ...

Vsak s svojo knjigo

Pred leti sta oba izdala knjigo, kar sta skoraj pozabila omeniti. Najprej je nastala izpod Andrejevih rok in misli. »Tako dolgo je že, da sem na to res že skoraj pozabil. Izšla je leta 1998 z naslovom Drugačen od drugačnih. Je osebnoizpovedna. Govori o ljubezni, o fantu, ki je prizadet in išče dekle,« pove Andrej. Ana pa doda: »Moja je izšla leta 2005, prav tako v samozaložbi. Naslov je Drugačen svet, v njej pa so opisane najine dogodivščine. Je nekakšno nadaljevanje Andrejeve.« Pa naslednji del, tretja knjiga? »Tretjega dela ni v načrtu, morda pa ga bo napisal kdo izmed otrok, morda hčerka,« z nasmeškom odgovori Ana.

Razvil pripomoček za učenje računanja

V hiši imata veliko izdelkov, ki so nastali po Andrejevi ideji. »Tehnika je moje močno področje. Zelo rad delam in ustvarjam,« hitro pojasni in doda, da idejo zriše na računalniku, nato pa se začne pot do končnega izdelka. Zadnji je spomin kot igra ali pripomoček za učenje računanja. Primeren je za učence prvih razredov osnovne šole, za računanje do dvajset. Osemkotna škatla in igralne ploščice so izdelane iz lakirane in potiskane toplotno vezane plošče debeline štiri milimetre. Deli so izrezani z računalniško vodenim laserskim žarkom. Igra je shranjena v 220-gramski škatli, v kateri so pakirani kava, kapučino, čaj ... Škatel mu je že zmanjkalo, zato je vesel vsake, ki mu jo kdo prinese. Ovitek je v glavnem prav tako njegovo delo. »Ideja je zorela skoraj eno leto. Zelo sem ponosen. Igro sem tudi zaščitil. Moja želja je, da bi v njej kdo prepoznal kaj več, da bi idejo kupil in pripomoček začel izdelovati ter prodajati,« je povedal. Iz zbirke izdelkov, narejenih po njegovem načrtu, hišo krasijo še lestenec, hranilniki, skrinjica, tudi nekaj figur jaslic ... »Pripravila sva razstavo iz fotografij teh izdelkov, ki je bila postavljena že dvakrat. Rada bi jo postavila še kje, zato iščeva ustanove (knjižnice, bolnice, galerije ...), ki bi v svojih prostorih gostili najino razstavo. Zdi se nama pomembno, da ljudje vidijo, kaj vse Andrej zna,« je dodala Ana.

Ljudje na njuno samostojno pot gledajo različno, negativnost iz okolice je tisto, česar si najmanj želita. »Ne glede na vse ovire, ki jih imava, je treba vztrajati. Ne obupajte. Življenje se že obrne tako, da je prav. Res pa je, da boli, ko kdo misli, da zaradi diagnoze, ki jo imava, ničesar ne zmoreva,« še zaključi Ana. Dela jima tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo. Ob tem omenita, da je treba urediti še okolico hiše, kopalnico, pa tudi odplačati kredit.