Kdo je glavni na tem svetu?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 15. februar 2014 / 06:00

So ZDA še vedno edina svetovna velesila? Je najmočnejši posameznik na tem svetu ameriški predsednik? Na prvi pogled je res tako. Vpogled v globino in ozadje teh razmer pa pokaže, da postaja svet večpolni in da glavni igralci sploh niso na odru, skriti so v ozadju ...

Sto let pozneje

Kdo je danes glavni na tem svetu? Poskusimo odgovoriti tako, da primerjamo današ­nja razmerja moči s tistimi izpred sto let, ko se je 1914 začela prva svetovna vojna. Pred njo smo imeli na eni strani stare velesile, ki so branile svoj privilegirani položaj v svetu: Velika Britanija, tedanji svetovni imperij, in ob njej Francija in Rusija, 1915 se jim je pridružila še Italija in šele 1917 ZDA. Na drugi strani so bile Nemčija z »naravno« zaveznico Avstro-Ogrsko in Turčija. Nemčiji je šlo za to, da si tudi ona pridobi kolonije in postane svetovna sila. Po vojni je bilo vse drugače: Nemčija poražena in ponižana, trije stari imperiji so razpadli: Rusijo je razdejala revolucija, Avstro-Ogrska je razpadla po nacionalnih šivih, Turčija je postala republika. Francija in Velika Britanija sta sicer zmagali, a tudi sami močno oslabeli, nov igralec na svetovnem prizorišču so postale ZDA, ki so se dotlej interesno omejevale na Ameriko. Sledila je druga svetovna vojna; spet jo je izzvala in bila v njej glavna poraženka Nemčija. Velika Britanija in Francija sta izgubili svetovni primat, glavni igralki sta postali ZDA in Sovjetska zveza, veliki zmagovalki vojne. Po letih 1918 in 1945 je bil naslednji veliki mejnik postavljen v letu 1989, ko se je SZ sama odpovedala tekmi z ZDA, te pa so tako (p)ostale edina svetovna velesila. So še? Nedvomno so še vedno prve v svetu po svoji gospodarski in vojaški moči. Vojni v Iraku in Afganistanu pa pričata, da tako velika sila zlahka izvede uspešni prvi udar iz zraka in potem obe državi zasede tudi s pehoto. Od tu naprej pa ima z obvladovanjem položaja same težave, saj si tako ponosnih in versko zagrizenih ljudstev, kot so muslimanska, vojaško enostavno ni mogoče pokoriti. Zavračajo tudi glavno »darilo«, ki jim ga skušajo vsiliti ZDA – svojo demokracijo. Zdaj pa si predstavljajte, da bi si skušala edina svetovna velesila na ta način pokoriti še druge in večje nacije. Iran, denimo. Ne, ne bi šlo, to bi bili samo novi Vietnami ... Na svetovnem prizorišču se zdaj ob ZDA uveljavljajo nekatere stare ali povsem nove sile. Rusija pod Putinom ne skriva ambicije, da spet postane, kar je bila v času carske Rusije SZ, tudi zimske olimpijske igre v Sočiju so simptom te ambicije. Na dolgi rok pa se kot resnična tekmica ZDA uveljavlja Kitajska, njen dolgi pohod do druge ali celo prve svetovne sile lahko ustavi le njena notranja kriza. Gospodarsko je Kitajska že itak po vsem svetu, njena vojna mornarica sili na svetovna morja, odhaja tudi v vesolje ... In ne nazadnje: se zavedamo, da je Kitajska eden glavnih lastnikov ZDA, pokupila naj bi že za več tisoč milijard dolarjev ameriških vrednostnih papirjev! Ob Rusiji in Kitajski so vse bolj opazni razvojni preboji drugih dveh držav iz pe­terice BRIC – Brazilije in Indije. Evropa, žal, v takem »polipolarnem« svetu pomeni vse manj. Kje so zdaj nekdanje velesile Velika Britanija, Francija in Nemčija?! Nekaj pomenijo le še združene v EU. Sto let pozneje torej lahko ugotovimo predvsem to, da Evropa ni več središče sveta.

Je kapitalizem res edini?

V času hladne vojne (1945–1989) sta za prevlado v svetu tekmovali dve gospodarski ureditvi družbe, kapitalistična in socialistična. Zmagala je prva. SZ se je morala iz tekme z ZDA umakniti predvsem zaradi neučinkovitosti svoje ekonomije. Na Kitajskem je KP sicer še na oblasti, njeno gospodarstvo pa je po­stalo zgled najbolj grobega in učinkovitega kapitalizma. Živ primer ekonomske nezmožnosti komunizma pa ostaja Severna Koreja. Vprašanje torej ni: kapitalizem – da ali ne. Vprašanje je, kako korigirati socialne in ekološke enostranosti kapitalizma. V nasprotju z neoliberalizmom, ki bi v interesu bogatih vse prepustil trgu, je še vedno živ model socialne in ekološko naravnane države, ki s svojimi ukrepi korigira vrojene napake kapitalizma.

Neznosna aroganca bank

Zadnjič je bil na TV dokumentarec o newyorški investicijski velebanki Goldman Sachs: Banka, ki vodi svet. Ko človek to vidi, se zgrozi. Kakšna moč je v rokah teh ciničnih anonimnežev, ki delujejo za demokratično fasado zahodnih družb in po vsem svetu! Služabniki Kapitala, ki v njegovem imenu upravljajo svet. Film je nazorno pokazal, da je v odnosu do njih tudi ameriški predsednik le marioneta. Vprašanje za milijardo (in ne le za milijon) dolarjev je zato, kako priti do učinkovitega nadzora nad to globalno bankirsko bando. Če odgovora ne bo, se ne bo na svetu nič spremenilo.