![](/images/20140213/140219932-AR_1.jpg?Size=main_picture&ImageVersion=online_l1)
Podoživljali olimpijske igre
Ob tridesetletnici zimskih olimpijskih iger v Sarajevu so v Slavkovem domu na Golem Brdu odprli razstavo fotografij s sarajevskih olimpijskih iger fotografa Nina Mihaleka.
Golo Brdo – »Poglejte, koliko ljudi je tukaj, ta čustva … Danes se počutim trideset let mlajšega,« je žarel Nino Mihalek ob odprtju razstave fotografij, ki jih je posnel med olimpijskimi igrami v Sarajevu. Zbrani so se namreč ob fotografijah vrnili trideset let v preteklost, ko se je v Sarajevu odvijal največji športni dogodek v nekdanji Jugoslaviji, je poudarila Gordana Tomić – Makuljević z bosansko-hercegovskega veleposlaništva v Sloveniji, v sodelovanju s katerim so pripravili omenjeno razstavo.
Kot je še spomnila Gordana Tomić – Makuljević, je na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 sodelovalo 1272 športnikov iz 49 držav, pri čemer je nastopilo tudi 72 tekmovalcev iz Jugoslavije, od tega 52 iz Slovenije. Jure Franko je osvojil srebrno medaljo v veleslalomu, kar je bila prva medalja za Jugoslavijo na zimskih olimpijskih igrah do tedaj. »Petnajst nepozabnih dni februarja 1984 je bilo Sarajevo središče sveta, mesto iskrenega prijateljstva brez mej, mesto miru in mednarodnega ugleda brez predsodkov. To imamo v spominu kot najlepši čas v zgodovini Sarajeva.« In nekaj teh občutkov je uspelo ujeti v fotografski objektiv in za vedno »zamrzniti« v času tudi Ninu Mihaleku, ki je na olimpijskih igrah bdel nad ekipo osmih ljudi, ki je skrbela za kamere, s katerimi so nadzirali vratca na slalomski in veleslalomski progi za strokovno žirijo. »Dokler nisem dal znaka, da sem pripravljen, me je ves svet čakal,« pove z neprikritim ponosom.
Kako pomembna je bila njegova vloga, je ponazoril z anekdoto z žičničarjem, ki njegove ekipe ni spustil mimo nepregledne vrste čakajočih. »Nikakor mu nisem mogel dopovedati, da se tekma brez nas ne more začeti. Zato sem vzel kamero, vredno prek sto tisoč dolarjev, in mu jo vrgel. Ko je slišal, kaj drži v rokah, ga je kar oblilo in v krču se ni niti premaknil, ko smo šli mimo. Potem sem mu vzel kamero iz rok in mu rekel hvala, ne bomo se več videli. In res ga naslednji dan ni bilo več, saj je skoraj ogrozil start drugega teka ženskega veleslaloma.« Del tega, kar se je odvijalo v ozadju olimpijskega dogajanja, je bilo mogoče zaslutiti tudi na njegovih fotografijah. Njegova akreditacija, ki si jo je s ponosom nadel okrog vratu tudi minuli četrtek, mu je namreč odpirala vrata praktično do vsepovsod.