Cvetje v jeseni

Prešernova soba kranjskega gostišča Stari Mayr je bila skoraj premajhna za vse obiskovalce, ki so se udeležili kulturnega večera, na katerem sta gostovali zvezdi slovenskega gledališča in filma Štefka Drolc in Ivanka Mežan.

Skozi sproščen pogovor s profesorico Danielo Močnik sta igralski divi obujali spomine na svojo razgibano življenjsko pot, vezano na oder in filmsko platno. Ljubezen do igre sta začutili že v rosnih letih, že v težkem vojnem času sta se pridružili amaterskemu gledališču, v povojnem času pa sta začeli na­stopati v ljubljanski Drami, kjer sta preživeli večino svojega bogatega ustvarjalnega življenja. Tam sta ustvarili mnoge od svojih najboljših vlog, globoke prijateljske stike pa sta navezali tudi z legendarno igralko in pe­snico Milo Kačič.

Beseda je najprej tekla predvsem o nedavnem filmu Deklica in drevo, v katerem ju je na spontan, nevsi­ljiv način združil režiser Vlado Škafar. Film, melanholično intimna igrano-dokumentarna meditacija, predstavlja zaslužen poklon velikima igralkama. Ti se izogibata govoru o vsakdanjih težavah njunega poklica, temveč se skozi spontano kombinacijo dialoga in tišine v idilični belokranjski pokrajini dotakneta globočin življenja samega. »Takoj sem začutila njegovo odprtost, med nama se je vzpostavilo zaupanje, tako da se je film snemal kar sam, brez vnaprej pripravljenega scenarija,« se sodelovanja z režiserjem spominja Štefka Drolc, Ivanka Mežan pa dodaja: »Film lepo ujame kompleksnost življenja, ki je pri vsakem od nas sestavljen iz dvojnosti nasprotij – veseli trenutki se izmenjujejo z žalostjo, ljubezen z bolečino izgube, vse pa se spreminja kakor letni časi, od katerih vsak prinese nekaj novega, neponovljivega.«

Gre za elegični film o preteklih dogodkih, ki jih prav s spominjanjem naredimo neminljive. Tako kot sta neminljivi tudi ustvarjalni karieri obeh igralk, ki sta skozi neštete vloge na odru in filmskem platnu ustvarili antologijske finese igre 20. stoletja. »Vsaka vloga te kot igralca sicer obogati, obenem pa predstavlja izjemen psihični in čustveni napor, ponovno rojstvo v iskanju novega lika, s katerim se je treba poistovetiti, ga zaobjeti in oživiti do potankosti,« sta kompleksnost igralskega poklica kot odmev življenja orisali igralki.

Iskreno odprtost ter veselje do življenja, podkrepljeno z iskrivim humorjem onkraj cinizma, obeh igralk do vseh zbranih pa je bilo mogoče začutiti tudi na tokratnem kulturnem večeru, ki ga je popestril odličen na­stop pevske skupine Zelen, na čelu z Vladimirjem Brlekom, sicer predsednikom kranjske izpostave JSKD, ki je tudi organizirala nostalgičen večer. Ta se je zaključil v duhu prihajajočega kulturnega praznika, z brezhibno, doživeto recitacijo obeh igralk, ki sta sklenili s Puškinom ter – kot se spodobi – s Prešernom.