Otroštvo (1)

Leon se je rodil kmalu po drugi svetovni vojni. To so bili kruti časi tudi za fante in dekleta. Veliko jih je padlo, zato dekleta niso imela kaj izbirati. Še več: vesela so bila, če so sploh prišla na vrsto za možitev. In zato so nekatere naredile marsikaj, česar drugače ne bi.

O tem, kako sta se srečala, zaljubila in potem tudi poročila njegova starša, Leon ve zgolj iz pripovedovanja sorodnikov in sovaščanov.

»Danes, ko sem starejši, sem jima že odpustil. S svojimi zdrahami in meni povsem nerazumnimi dejanji pa sta mi uničila otroštvo, tudi mladost,« z žalostjo v glasu razpreda o preteklosti.

Njegov oče Matija je med vojno kolovratil predvsem po Štajerskem. Saj ne, da bi se izogibal boju, le bližina neke ženske, ki je imela moža v ujetništvu, v Rusiji, mu je bolj prijala kot nošenje glave na pladnju. Tudi zato se je vrnitev domov, kjer so ga težko čakali, malo zavlekla. Morda bi se kolo življenja obrnilo celo drugače, če se tisti možak iz ujetništva ne bi kar naenkrat prikazal na pragu in Matija je moral, na pol gol, sredi noči zbežati skozi okno, ker bi se mu drugače bolj slabo godilo.

»Starejši ljudje še danes pomnijo, da je bil zavit le v odejo, ko ga je eden od vaščanov nekega ponedeljka zgodaj zjutraj pobral, medtem ko je kolovratil po poti, ki je vodila z železniške postaje. Moja mama Elizabeta je ravno prala perilo ob potoku, ko je voz zapeljal čez mostiček. Matijo je poznala še od prej, in ko ga je zagledala tako nebogljenega, se ji je zasmilil v dno srca. Po nekaj izmenjanih besed mu je ponudila obleko brata, ki so ga ubili kot talca. Matija je izkoristil priložnost, kajti v tistih krutih časih človeku nova oblačila niso padla kar tako v naročje. O tem, kaj se je dogajalo kasneje, se ne ve dosti. Prav tako ne vem, ali je mama zanosila istega dne ali malo kasneje, v glavnem, poročiti sta se morala, ker je bila globoko verna in se ni moglo misliti, da bi rodila nezakonskega otroka,« pripoveduje Leon.

Mlada dva sta stopila do župnika, oklici so bili potem »enkrat za trikrat«, ohcet so plačali nevestini starši, ki so mladima dvema odstopili kajžo, v kateri je pred vojno živela družina prvega hlapca. Čakalo ju je veliko dela, saj je bilo treba zamenjati streho in okna.

»Rodil sem se v hiši, na klopi ob peči. Mama je med porodom neznansko trpela, saj sem se zagozdil v porodnem kanalu in kazalo je, da bova umrla oba. A je stara mama poklicala svojega strica, ki je bil vešč porodničarstva pri domačih živalih. Ne le, da je rešil marsikaterega telička, na svet je pomagal tudi meni. Iz hvaležnosti so me potem poimenovali po njem. Oče se ga je šel od veselja napit, in že takrat se je menda zapletel z natakarico, ki je čez nekaj let postala moja mačeha.«

Leonovo mamo ni in ni nehalo žreti, da je grešila pred poroko. Zgodilo se je, da se je postila tudi po ves teden, tako da ji je zategadelj mleko za dojenčka prehitro usahnilo. Otrok je po cele dneve jokal, mama pa je klečala ob zibelki in se ni dosti zmenila zanj. Spet je bila stara mama tista, ki je vzela vajeti v roke. Pa ne toliko zaradi otroka, temveč zaradi sosedov, ki so se pričeli zgražati. Kravje mleko, ki ga je Leon pričel piti po steklenički, je bilo premočno. Dobil je hudo drisko, stric, ki je slučajno prišel naokoli in videl otroka, kako mlahavo in brez življenja leži v zibki, je nemudoma zapregel konja in ga odpeljal do prijatelja, ki je sicer vozil avtobus. Slučajno je bil doma, brez odvečnih vprašanj je sedel za volan in oddrvel proti Ljubljani, v bolnišnico. Zdravniki so kasneje modrovali, da malega bolnika niso rešili oni, temveč višja sila.

»Domov sem se vrnil šele čez dva meseca. Ko sem ležal v bolnišnici, me je mama obiskala trikrat, oče pa nikoli. Medicinske sestre so me imele rade, zato mi menda ni bilo nič hudega. Mama je v meni še zmeraj videla »greh«, zato je naredila vse, da se mi je izognila. Z očetom sta se nenehno prepirala, stara mama je jokala in ju rotila, naj držita skupaj, ker prihajajo hudi časi, a je nista slišala. Mama se je zatekala v cerkev, oče pa k Stalinu. Lahko si predstavljate, kakšna morilska kombinacija je to bila. Menda je oče zagovarjal celo »družinsko zadružništvo«, kar je pomenilo, da bi lahko moški živeli z več ženskami pod isto streho. A mu je ded takšne ideje hitro pregnal iz glave. Zagrozil mu je, da ga bo razdedinil, če ga bo še kar naprej biksal in mu delal sramoto. Nekatere misli, ki jih je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razglašal po vasi oče, so postale celo legendarne. Ljudje jih še danes pomnijo. Med drugim je trdil, da pošteni ljudje nimajo kaj skrivati, zategadelj lahko celo zdravnik ordinira pri odprtih vratih. Le župnika se je malo bal. Veste, takrat so se ljudje veliko bolj bali smrti kot danes. Še najbolj zakrknjeni komunistični veljaki so na skrivaj, ponoči, trkali pri župniku, da so krstili njihovega otroka ali pa dali odvezo bolniku. Za vsak slučaj, so govorili.«

Po vasi se je širil glas, da je bila Elizabeta že od nekdaj malo čudna, a to ni bilo res. V svoje neizprosne kremplje jo je dobila poporodna depresija, le da tega ni nihče vedel. Kaj šele, da bi jo peljali k zdravniku in zdravili.

Stric je Leonu kasneje pripovedoval, da je pogosto sedela na betonskem stebru za kozolcem, molila in se tresla po vsem telesu. Vedno bolj je bila prepričana, da jo bo doletela kazen, če ne odide. Ko je to storila prvič, so domači šli za njo in jo po več dneh našli v okolici Mislinje. Kako je tako hitro prišla do tja, nihče ni vedel. Potem so jo zaklenili v kamro in jo imeli pod ključem. Ker pa je odklanjala hrano, kričala in jokala hkrati, so jo vsake toliko časa spustili k mizi, da je jedla z drugimi družinskimi člani.

»Oče je medtem hodil k svoji natakarici. Nihče mu ni tega branil, saj se je ljudem smilil, ko so videli, s kakšno norico mora živeti. Na kmetiji je bilo dela čez glavo, pridnih rok bolj malo, pa še name so morali paziti. Vsem sem bil odveč, podajali so me iz naročja v naročje, nikomur ni bilo dosti mar, ali sem sit, imam zamenjano plenico. Stric, moj soimenjak, je sicer pazil name, a tudi on je dobil službo pri gradnji fabrike, tako da ga večji del dneva ni bilo blizu. Menda sem kradel repo iz korita, kjer so jedli prašički, s tal sem pobiral drobtine, celo muhe, ki so ležale po kotih. Potem je mama spet ušla. Tokrat ni šel nihče za njo. Je že taka božja volja, se je stara mama vdala v usodo, me vzela v naročje in stisnila k sebi. Potem sem se navadil, da sem njo klical mama, kar ji je bilo zelo všeč. Zima je bila pred vrati, imela je tudi več časa zame. Racal sem za njo, skupaj sva prepevala narodne pe­smi. Stric je od nekod prinesel leseno kahlico, na kateri se je dalo sedeti v nedogled, saj je imela na sprednji polički nameščen volan. Takšne igrače ni imel nobeden na vasi! Hitro sem se odvadil lulanja in kakanja v hlače, na kar so bili vsi domači zelo ponosni,« doda še nekaj veselih utrinkov k svoji zgodbi, rekoč, da ne bo vse skupaj delovalo preveč mrko in žalostno.

(Se nadaljuje)