Čas marsikaj zabriše (2)

''Ko sem že mislila, da v mojem otroškem življenju ponovno sije sonce, se je spet zgodilo, da so prihrumeli črni oblaki. Starejši sestri in brat so že bili zaposleni, vsi so imeli dobre službe, saj so se lahko učili in so tudi zato marsikaj dosegli. Sestra, od mene je bila pet let starejša, pa je postajala hujša kot sam vrag …''

Do Simone je bila hudobna le tedaj, ko staršev ni bilo doma. Tudi z vodo jo je polivala. Vlekla jo je za kite. Nekoč pa je le povedala staršem, kaj se dogaja, pa je niso hoteli poslušati. Mama je skomignila z rameni in dejala, da že mora biti tako prav, če se ji pusti.

''Pogosto sem se spraševala, zakaj je Slavka takšna do mene. Pravzaprav do vseh. Nisem dobila odgovora. Doma se ni hotela pritakniti dela, zmeraj je imela izgovor, da hodi v službo, da je utrujena. Oče je včasih rad zavil na kozarček v go­stilno, kar ji je šlo zelo na živce. Nekoč ga ni bilo takoj domov, pa se je spravila še nanj. Z vedrom vode ga je pričakala na pragu in mu jo zlila v obraz. Oče je kar obstal, le kaj sem ti naredil, je zajecljal. Sestra se je po­stavila predenj in mu zagrozila, da ga bo polila z gnojnico, če ga še enkrat zaduha vinjenega. Čez kakšen teden ali dva – ravno sem kuhala večerjo – zaslišim s praga kričanje. Stečem do vrat, ker me je zaskrbelo, kaj se je zgodilo. Oče je stal na stopnici, od njega pa je smrdelo po dreku, Slavka pa je, vsa naščeperjena, z rokami v bokih, stala pred njim. Bilo je grozno in ponižujoče …''

Simona je danes stara osemdeset let, spomini na minula, mlada leta so še zmeraj živi. Nikoli ne bo pozabila žalostnih trenutkov, ko je bila stara dvanajst let in ji je umrla mama. Večino gospodinjstva sta vzeli na ramena z mlajšo sestro, starejša pa je posedala s knjigo v roki in grozila vsakemu, ki se ji je narobe obrnil.

''Nekoč je oče pripeljal kolo v vežo, ker pa je bilo mokro od dežja, je Slavka planila s peči, zagrabila ter ga zalučala na dvorišče. Spala sem v hiši, na mamini postelji. Ležala sem na plevnici, v kateri je bila koruzno ličkanje, šumelo je, pa sem vseeno vse slišala. Tudi bratoma ni bilo prav, kar je počela. Eden od njiju ji je zagrozil, da jo bo zlasal, če bo hudobna. Očeta sem naslednje jutro poskušala potolažiti z jetrci, ki jih je imel zelo rad. Nato sem šla v hlev, kjer so name čakale tri krave in konj. Za vse sem bila sama, zato so me krivice, ki so se dogajale, še bolj bolele. Najhuje je bilo, ker vode ni bilo pri hiši. Z ve­dri smo jo nosili od potoka. Si predstavljate, kako so me bolele roke v ramenih, preden sem napojila živino? Še dobro, da smo se vsaj ljudje umivali bolj po mačje …''

Ko se je pokazala priložnost, da napeljejo vodo v hišo, so zagrabili za lopate in kopali in kopali jarke. Zemlja je bila, žal, polna kamenja in skal, zato so se nečloveško matrali. Podrli so leseno hišo, pozidali zidove, da so imeli bolj spodobne prostore za bivanje.

''Bilo je naporno, saj smo malto mešali na roke, apno smo gasili nekaj me­trov stran, čez dan smo jedli bolj malo, ker ni bilo časa, zato pa zvečer nisem vedela, kje se me roke držijo. Za leseno hišo, ki smo jo podrli, mi je bilo kar malo žal. Veste, takrat, ko smo zidali na novo, nismo imeli kam iti. Oče je ležal na tleh, kar na slami, jaz na skrinji, dve sestri tudi na slami. Konec novembra smo se preselili v hlev, ker nas je že peklensko zeblo. Malo pred novim letom pa v novo hišo. Hvala bogu, da smo naredili vsaj kmečko peč. Metali smo polena na ogenj, vendar so bile stene še zmeraj sveže, od njih je vel leden hlad. ''Pogrela'' nas je edinole Slav­ka, saj je kar naprej iskala dlake v jajcu. Če ji kosilo ni bilo všeč, je kričala name, naj kar same žrem. Zagrozila je tudi, da za hrano ne bo več dajala denarja.

Pogosto sem zato sedla na kolo, pa šla k mesarju po svinjsko meso in malo govedine, četudi je imel oče bolj malo denarja. Na vso moč sem se trudila, da bi ji ustregla, ker mi je bilo veliko do tega, da bi bil mir v hiši. Pa ji spet ni bilo prav. Ko je videla, da se je na mizi znašlo meso, je spet jezikala, češ a sedaj ga boste pa na moj račun žrli. Potem je sebi odrezala večji kos, kot smo ga dobili drugi. Brata sta norela ob tej pogoltnosti. Tudi njima ni bilo postlano z rožicami. Težko sta se prebijala skozi čas šolanja. Veliko sta delala, ker so bile štipendije majhne, bila sta zelo skromna, zato so ju sestrine obtožbe, da ju ''redi'', še toliko bolj bolele.''

Leta so tekla, službe ni dobila niti najmlajša. Udinjala se je pri znani političarki, da ji je pazila otroke.

Simona je bila že v petindvajsetem letu, ko jo nekoč ustavi profesor, ki je živel na vasi.

''Pa mi reče, naj se – končno že – zamislim sama nad seboj, ker to, da se žrtvujem za družino in ne grem v službo, ne vodi nikamor. Prihodnost mi je naslikal v kar se da črnih barvah. Dejal je še, da prihajajo časi, ko bo po­stal lasten zaslužek življenjskega pomena. Res sem ga ubogala. Doma sem si izmislila kup izgovorov, da sem šla v Kranj iskat delo. Oče mi je dal denar še za avtobus. Končno, po več dnevih trkanja tu in tam, se mi na­smehne sreča in dobim službo v Tekstilindusu. Na zdrav­niškem pregledu pa doživim šok, saj so mi povedali, da na eno oko nič ne vidim. Tega sploh nisem vedela! Kako mi je bilo hudo! Končno mi je zdravnica obljubila, da bo govorila z odgovornimi v fabriki, da mi bodo našli ustrezno delo. Ko sem se zjutraj, že zarana, odpravljala od doma, me je oče ustavil in žalostno tarnal, ker se je zavedal, da poslej ne bo več nikogar, ki ga bo doma pričakal. Časi, ko so sestre, bratje in tudi on prišli s šihta in se usedli za mizo, k jedi, zraven pa še godrnjali, če jim ni bilo kaj prav, so bili ne­preklicno mimo. Z grenkobo sem pomislila na eno samo oblekico, ki sem jo nosila noč in dan, pa na predpasnik, ki je zakrival všito fliko na trebuhu.''

Ko je šla v službo, je – prvič v življenju – imela svoj denar. Počutila se je kot v nebesih in včasih je lahko šla na kakšen izlet. Žal je imel oče nesrečo in za dlje časa je obležal v postelji. Nekdo ga je zbil s kolesom, ko se je šel k brivcu brit in ostrič. Spo­znala je tudi fanta. Zdel se ji je nekaj posebnega: zelo prijazen, dober. K vratarju jo je hodil čakat, nato jo je peljal na sok, kjer sta se pogovarjala. Čez čas pa ga, neke nedelje, pripe­lje domov ''pokazat''. Na vratih ju sprejme sestra Slavka, imela je ravno ''svoj dan'', saj je začela kričati nanjo, kje je dobila takšnega ''pocestnika''. Pe­ter se je presenečeno obrnil in stekel nazaj na avtobus. ''Tvoja sestra pa ni normalna,'' je rekel Simoni. Opravičevala je sestro, koliko je mogla, a zaman. Pe­ter se je odločil, da ne vstopi več v hišo, kjer ga sprejmejo z zmerjanjem.

Čez nekaj let sta se Simona in Peter vseeno poročila. A v zakonu, žal, ni bilo več medu. Odtujila sta se, mož se je odselil k sestri, po več letih bivanja v tujini pa je spet potrkal pri Simoni.

''Imela sem ga rada, pa sem ga vzela nazaj,'' doda, pogled pa ji zatava skozi okno.

(Konec)