Ceste, obraz države

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 24. januar 2014 / 12:35

Zdaj je pa ta država res že čisto razpokana. Dokler imaš samo politično krizo, predčasne volitve, menjave vlad in podobno, ni to nič hudega. To vemo iz sosednje Italije, kjer so imeli kar na­prej vladno krizo, gospodarstvo in druge družbene dejavnosti pa so normalno funkcionirale. Pri nas smo dolgo mislili, da je vse skupaj pov­zročila finančna kriza, ki se je po letu 2008 iz ZDA razširila v Evropo in po vsem svetu. Pa se je pokazalo, da je bila ta kriza le sunek, ki je povzročil potres v slovenski družbi kot celoti; po­tres, ki ni povzročil le razpok na fasadah, razkril je, da je tudi v notranjosti vse načeto, da se razkraja in vse bolj zaudarja.

Vsi smo vedeli, da je marsikaj narobe tudi v zdrav­stvu, po odstopu resornega ministra pa se je pokazalo, da je tisti del družbe, ki naj bi bil najbolj zdrav, v resnici najbolj skorumpiran. Korup­cija je pognala najgloblje korenine ravno tam, kjer je bila za kulisami zdravniških belih halj najbolj prikrita. Prejšnji teden se je že zdelo, da je predsednica vlade našla kandidata, ki bi bil morda kos nalogi novega ministra in bi počedil vso to nesnago. Nakazal se je v osebi dr. Igorja Šoltesa, še nedavno predsednika Računskega sodišča. Najbolj se ga je ustrašil drugi Igor, dr. Lukšič. Ta sicer z varne distance tiskovnih konferenc deli politične nauke, na fronto pa si ne upa ali pa si domišlja, da je za to prepameten. Kdo bi si mislil, da bo vstop Kardeljevega vnuka v aktivno politiko onemogočil ravno predsednik stranke, ki je od vseh najbolj kontinuirana nadaljevalka politike prvaka slovenskega komunizma v 20. stoletju. Pa ni stvar v tem; po mojem gre bolj za to, da bi večina političnih in zdravstvenih lobijev najraje videla, da ostane znotraj si­stema vse po starem, le fasada naj se malo počedi. Kdo pa bi imel korist od zdravstva, ki bi bilo očiščeno korup­cije?! Bolniki, ti morda res, a ti niso važni, na koncu itak vsi pomrejo, zdravstvo pa mora preživeti in preživljati tiste, ki od njega živijo.

Kmalu bo v Cankarjevem domu velika kulturno-politična maša, na kateri bodo podelili letošnje Prešernove nagrade. Človek bi pomislil: to so pa svete reči, tu so Prešeren in tisti, ki dejavno živijo njegovo izročilo, podobno kot krščanski duhovniki pri maši obujajo Kristusovo. A glej ga, zlomka, tudi tu se je zalomilo. Iz procedure, ki naj bi bila tajna, je v javnost ušlo, da bo eno od nagrad Prešernovega sklada dobil novinar Jože Možina za svoj televizijski dokumentarec o misijonarju Pedru Opeki. Film sem videl, a je že dolgo tega; če bi ga hotel soditi, bi ga moral najprej še enkrat pogledati. Gre pa spet za nekaj drugega: Prešernove nagrade naj bi se podeljevale za vrhunske umetniške stvaritve. Možinov film je gotovo dober in gledljiv, ne vem pa, če je res vrhunska umetniška kreacija. Naj o tem sodijo tisti, ki se na to bolj spoznajo. V tem zapisu želim izpostaviti le dejstvo, da so tudi umetniško nadgradnjo druž­be zajeli duhovi iz kuhinje v njeni »bazi«.

In nazadnje je odstopil še mag. Gregor Ficko, šef direktorata za državne ceste. Z višav medicine in umetnosti smo padli na cestni asfalt. Tu pa ni potrebno, da si strokovnjak, da bi lahko sodil, kakšen je. Sam pogosto uporabljam eno najbolj razsutih cest v državi (Žiri-Logatec), preden umrem, bi se rad zapeljal po loški obvoznici. Zgodba le-te bi bila imenitna snov za doktorat ali tragikomedijo, v kateri bi avtor razkril, kako lahko politika in »žleht« ljudje onemogočajo rešitev nekega problema. Ja, tudi na cestah se kaže, v kakšnem stanju je država.