McDonald's deluje, četudi ni elektrike

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / torek, 21. januar 2014 / 10:04

Številni tuji in domači mediji so poročali o strašnih posledicah, ki jih je novembra lani na Filipinih povzročil tajfun Haiyan. Pustošil je po otočju Visayasa, kjer sta največ škode doživela otoka Samar in Leyte. In ravno novembra so Filipine obiskali Klavdija Pavlovski in Matej Mišič z Bleda ter zakonca Vidmar iz Šenčurja, ki sta Filipine izbrala za poročno potovanje.

Klavdija in Matej sta na Filipine, natančneje v Manilo, letela iz Bangkoka. »Čisto spontano,« pove Klavdija, »z nahrbtniki, za dobra dva tedna.«

Nista videla posledic

V Manili je par ostal dve noči, pot pa nadaljeval na sever Luzona. Zanimale so ju znamenite riževe terase in slikovita pokrajina Banaue – Batad – Sagada.

Za tajfun sta slišala, ko sta bila že kakšnih pet dni na Filipinih in sta se vračala nazaj proti Manili, od koder naj bi letela naprej na Cebu. »Ko sva prišla okoli pol petih zjutraj v Manilo, nisva vedela, bodo najin let odpovedali ali ne,« razlaga Klavdija, Matej pa doda, da so Filipinci na vest o tajfunu reagirali zelo mirno: »To je bil njihov že petindvajseti tajfun tisto leto. Šele ko se je spremenil v 'super tajfun', jih je malce zagrabila panika. Vsi drugi so zagnali večji vik in krik kot domačini.«

»Američani so sploh napovedovali, da bo oplazil tudi Manilo,« pove Klavdija, ki je razmišljala o tem, kaj bosta doživela, ko prispeta v Manilo. Verjetno ju na avtobusni postaji ne bodo pričakali taksisti … » Uradna filipinska vremenarska stran je napovedovala precej manjšo stopnjo neurja, na koncu pa je bilo samo vetrovno. Še deževalo ni.«

Matej se je odločil, da gre­sta na letališče in bosta videla, kako naprej. Ker so bili praktično vsi leti odpovedani, sta počakala en dan, zadeva se je umirjala in potem sta odletela na Cebu.

Odpravila sta se na jug otoka. Čeprav je bilo vreme sončno, so ljudje pripovedovali, da je tajfun oplazil severni del. Sta pa srečala dva popotnika, ki sta se pred tajfunom umaknila na sosed­nji Bohol. Povedala sta, da je bilo precej gmotne škoda. Bohol je ravno prizadel po­tres in je bila infrastruktura še občutljiva, tako da so ljudje ostali brez elektrike. Po desetih dneh na Filipinih sta otok obiskala tudi Klavdija in Matej, ker sta od tam letela nazaj v Manilo. Ostala sta na srečo le eno noč. »Domačini so nama razložili, da bodo brez elektrike zagotovo še en do tri mesece. Samo McDonald's in dva hotela so imeli agregate, večina hotelov je bila zaprta. Prilezejo pa na plano ščurki … Dva, ki sta bila na Boholu teden dni ravno v obdobju tajfuna, pa sta rekla, da česa takega nikomur ne privoščita: hrana začne smrdeti, tuširaš se v morju, baterija na telefonih se izprazni in ne moreš se javiti domačim ... Vode ni …,« pripovedujeta Matej in Klavdija.

Ker sta vmes kar nekajkrat prebukirala notranje lete, nista videla Legazpija. Iz Cebuja sta hotela s trajektom na Soquijor, ki takrat seveda ni vozil. Pot naj bi ju tja vodila prek Negrosa. Po vseh zapletih v zvezi z vožnjo trajektov, ladij in podobnih prevoznih sredstev, ki so hitela na pomoč prizadetim v tajfunu, jima ni preostalo drugega, kot da čakata. Tako sta na Negrosu ostala štiri dni. »Malo sva obtičala.«

Na koncu se je časovno vse izšlo in na Boholu sta ujela let za Manilo.

Filipinci so tovrstnih štorij vajeni, le da niso pri­čakovali tajfuna s tako uničujočo močjo. Nekaj je tisto, kar napovedujejo vremenarji, nekaj drugega pa, da domačini pravijo, da je zadnja leta vreme popolnoma nepredvidljivo.

Čeprav sta Klavdija in Matej obiskala Filipine v času tajfuna, nista videla nobenih posledic. Klavdija, ki je takrat precej spremljala poročila in se zanimala za dogajanje, se spominja izjave župana najbolj prizadetega mesta Taclobana. Kot ga je razumela, je največji problem predstavljalo to, da jih je zalila voda. »Tajfun naj bi prinesel veter in dež, jih je pa še zalilo morje.«

Poročno potovanje

David Vidmar in Žana L. Vidmar iz Šenčurja pa sta se na Filipine odpravila za mesec dni. Ravno tako z nahrbtnikom. Sta tiste vrste popotnika, ki poskušata vsaj malo okusiti način življenja domačinov.

Njuno popotovanje se je začelo s trideseturnim letom iz Trsta in pristankom v Manili s kar nekaj prestopi. Žana je ob pristanku v Manili prižgala telefon in tam je je bilo kup sporočil: 'če sta še živa', 'naj se javita' in 'da divja tajfun'. Ura je bila osem zvečer, lilo je kot iz škafa, nista niti vedela, kje bosta spala … Takrat je pomislila: »Naj se najino poročno potovanje začne …«

Najprej sta si ogledala Manilo. Obisk Rizal Parka je bil zanju pravi počitek za oči, saj je smog, ki ga je v Manili ogromno, zamenjal pogled na zeleno.

Po treh dneh ju je pot vodila na otok Panay v mesto Kalibo. Otoka se je tajfun dotaknil in svarili so ju, da morda tam ne bo elektrike, interneta … V času tajfuna pa sta bila mladoporočenca ravno v Manili.

»Naj razložim, da niso opustošeni vsi Filipini. Življenje je teklo naprej,« poudari Žana.

V Kalibu sta Žana in David najprej iskala prenočišče in šele pri tretjem poskusu se ju je usmilila oskrbnica Bakhawan Mangrove Eco-Parka, čeprav je na vratih visel napis 'zaprto'. Popotnika sta ji ponudila pomoč, ker je tajfun podrl most, park pa kar precej opustošil.

Kljub nastalim razmeram pri domačinih nista opazila slabe volje. Ker ni bilo elektrike, je bila že okoli šestih popoldne tema; v mestu pa sta delala le dva bankomata …

S severnega dela otoka sta se potem zakonca odpravila na drugi konec otoka, v Iloilo. Med vožnjo je okolica pričala o 'obisku' tajfuna. Preživele so le zidane stavbe. V Iloilo je bilo stanje boljše.

Z ladjico so ju zapeljali še na otok Guimaras, kjer sta obiskala gorsko letovišče. Po treh dneh sta se vrnila nazaj v Iloilo, sledil je obisk turističnega Boracaya. Ljudje ga poznajo po 'beli plaži', kjer veljajo posebna pravila: na tej plaži ne smeš početi nič – dobesedno. Lista prepovedanih stvari je kar dolga.

Medeni 'teden' sta pustila za konec svojega popotovanja.

Domov sta se vrnila polna vtisov, ki sta jih strnila tudi v video potopisno predavanje.

Čeprav ju je na njunem popotovanju kar naprej spre­mljala beseda 'tajfun', se jima Filipini zdijo 'pre­prosto čudoviti'.