Nasilni obraz revolucije

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 20. januar 2014 / 10:21

Kamniški zgodovinar dr. Damjan Hančič je raziskal medvojno revolucionarno nasilje Komunistične partije Slovenije v osrednjem in zahodnem delu Gorenjske.

Ljubljana – Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane je v okviru raziskovalnega projekta Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945 izdal drugo knjigo, ki obravnava Gorenjsko. V prvi, ki je izšla pred dvema letoma, je bilo opisano revolucionarno nasilje v vzhodnem delu Gorenjske, zlasti na Kamniškem, druga, ki je bila predstavljena v sredo, pa opisuje revolucionarno nasilje in njegove posledice na območju medvojnih škofjeloškega, kranjskega ter jeseniškega partijskega in osvobodilno-frontnega okrožja. To območje je danes del kranjske, tržiške, radovljiške, jeseniške, škofjeloške in deloma ljubljanske upravne enote.

V sredo predstavljeno knjigo je napisal kamniški zgodovinar dr. Damjan Hančič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo. Recenzentka knjige dr. Tamara Griesser – Pečar je na njeni predstavitvi povedala, da je nasilje nemškega okupatorja na slovenskih tleh, tudi na Gorenjskem, že dokaj dobro raziskano, revolucionarno nasilje pa ni, zato vsaj za Gorenjsko zapolnjuje vrzel Damjan Hančič. Sam je o svoji 262 strani obsegajoči knjigi povedal, da je z njo želel povedati, v kolikšni meri se je izvajalo politično in ideološko nasilje Komunistične partije Slovenije zaradi prevzema oblasti že med vojno in kako ter v kolikšni meri je Komunistična partija z enotami pod svojim vplivom že med vojno odstranjevala politične nasprotnike med civilisti, med politično nevtralnimi ljudmi in celo med ljudmi, ki so bili simpatizerji partizanskega gibanja ali celo partizani. V obravnavanem obdobju med 6. aprilom 1941 in 15. majem 1945 je bila na Gorenjskem intenziv­nost partijskega obračunavanja z nasprotniki različna. Leta 1941 in 1942 so bili likvidirani večinoma dejanski nasprotniki partizanskega gibanja. Sredi leta 1943, še posebej po kapitulaciji Italije, pa je bilo partijskega obračunavanja z nasprotniki vedno več, še posebej konec leta 1943 in sredi leta 1944, je povedal zgodovinar Hančič. Na osnovi dostopnih virov je ugotovil, da je revolucionarna stran med letoma 1941 in 1945 povzročila na Gorenjskem 1275 žrtev, med katerimi jih je bilo največ na kamniškem in škofjeloškem območju. K njim je treba prišteti še 220 partizanov ali partizanskih dezerterjev, ki so jih likvidirali partizani sami, kar je skupno 1495 žrtev. K tem je treba pri­šteti še okrog 1800 po vojni pobitih gorenjskih domobrancev. Skupno gre torej za okoli 3300 žrtev, kar je veliko več od števila med vojno na Gorenjskem pobitih okupatorskih vojakov. Na predstavitvi knjige smo slišali vprašanje, kdaj bo objav­ljen tudi seznam storilcev medvojnih likvidacij. Svojcem žrtev ne gre za revanšizem, kar se jim pogosto očita, ampak za pravico zvedeti le, zakaj je bil kdo umorjen. Del knjige je tudi seznam žrtev revolucionarnega nasilja na Gorenjskem in seznam žrtev med oboroženimi pripadniki protirevolucije.