Zgodovina slovenskega alpinizma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. januar 2014 / 10:58

»V prenatrpanem šotorčku zadnjega, petega tabora na višini 8000 metrov so se drenjali Grošelj in Kotnik, ki sta prihajala z vrha, ter Zoran Bešlin in Janez Dovžan, ki sta tja prišla iz tabora štiri. Zjutraj sta prva dva sestopila, proti vrhu pa se je najprej odpravil Dovžan, kasneje pa še Bešlin. Medtem ko je Dovžan lepo napredoval, pa je bil Bešlin počasnejši. Kljub temu, da je pri vzponu pogosto čakal prijatelja, je Dovžan dosegel vrh sam, potem pa začel sestopati. Ko je pri vračanju srečal vzpenjajočega Bešlina, mu je rekel, naj se obrne, ker je že pozen, morda prepozen za vrh. A magična moč bližine vrha je bila močnejša in Bešlin je vseeno skušal doseči najvišjo to­čko gore. Dovžan je do večera sestopil v zadnji tabor na višini 8000 metrov in tam čakajoč na prijatelja preživel že drugo noč na tej višini. A prijatelja ni bilo. Naslednji dan se je Dovžan, sicer pošteno izmučen od vzpona na vrh in že brez dodatnega kisika, brez pomišljanja spet podal nazaj gor proti vrhu iskat svojega prijatelja. Po večurnem mukotrpnem vzponu je dosegel višino okoli 8150 metrov in ker o prijatelju ni bilo sledu, je sestopil nazaj v tabor 5 na višino 8000 metrov, mi­sleč, da tovariša ni več. Proti večeru pa se mu je zazdelo, da vseeno sliši glasove nad šotorom in kmalu je zgoraj uzrl prijatelja. Spet se je vzpel 100 višinskih metrov in izmučenemu Bešlinu, ki je minulo noč prebivakiral nekje na višini okrog 8300 metrov in pri tem zelo pozebel v noge, pomagal do šotora. Tam sta preživela svojo tretjo noč nad 8000 metri in za nameček jima je crknil še gorilnik. A to še ni vse …«

Dovžan in Bešlin sta bila zadnja plezalca v silni in do takrat še nepreplezani ju­žni steni Makaluja. Sestopala sta še dva dni, ko sta jima končno prišla na pomoč zdravnik Damijan Meško in Janko Ažman. Marjan Manfreda - Marjon, ki je bil tudi sam na vrhu, pravi, da je ta zgodba o požrtvovalnosti in brezkompromisni pomoči prijatelju zanj »največja zgodba slovenskega alpinizma«. Prav s tem vzponom na Makalu (8463 m), ki je bil prvi slovenski osemtisočak, pa se v začetku oktobra 1975 začenja tudi tisti finalni del zgodbe slovenskega alpinizma, v katerem je ta dosegla svetovni sloves in pomen – prav alpinizem je zagotovo ena tistih disciplin, v katerih smo Slovenci v svetovnem vrhu. Doslej je bilo o tej veliki zgodbi že veliko napisanega, a le o njenih delih. Prvi celoviti pregled pa prinaša prav ta in čisto nova Zgodovina slovenskega alpinizma.