Preprosto uživa v muziki

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 13. januar 2014 / 14:49

Tradicionalni Božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra Alples iz Železnikov je minil v odličnem razpoloženju. Z orkestrom že sedmo leto sodeluje in ga vodi Martin Pustinek, ki je tudi svojo glasbeno pot začel v Alplesovih vrstah.

Kranj – Tradicionalni Božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra Alples Železniki, ki ga v tamkajšnji športni dvorani vsako leto 26. decembra, na god sv. Štefana, pripravijo domači godbeniki, je tudi letos navdušil publiko. Aplavzov za izvrstno muziko ni manjkalo niti domačemu orkestru niti letošnjim gostom, pristni dalmatinski klapi Maslina. Še posebej zanimivo je bilo slišati tri skladbe, ki jih je klapa, sestavljena tako iz pevcev kot instrumentalistov, izvedla skupaj s pihalnim orkestrom, aranžmaje zanje pa je napisal že sedmo leto njihov dirigent Martin Pustinek iz Besnice pri Kranju.

Na Železnike in pihalni orkester Alples ima Martin Pustinek zelo lepe spomine. Danes priznani pozavnist in dirigent, ni mu tuje igranje na trobento, bariton in bas kitaro, zadnja leta pa piše tudi lastne skladbe in priredbe tako za pihalne orkestre kot druge manjše sestave, je svojo glasbeno pot začel pred petindvajse­timi leti prav v Železnikih. »Pokaži zube. Ti češ biti za trombon,« se Martin Pustinek spominja dne, ko ga je daljnega leta 1988 za pozav­nista izbral takratni vodja orkestra prof. Dragiša Mišković. Začela sta vaditi in po nekaj mesecih je Martin znal toliko, da se je lahko pridružil orkestru. »Na začetku mi je vlečenje pozavne šlo kar nekoliko na živce. Vsak petek, soboto in nedeljo sem najmanj po tri ure na dan preživel z Miškovićem in instrumentom. Imel je odlično taktiko: najprej sem igral devetdeset odstotkov ure bariton, deset odstotkov pa pozavno, po letu dni se je razmerje obrnilo na deset odstotkov baritona in devetdeset pozavne, vse dokler ni bariton izginil z najinega repertoarja,« Pustinek ni pozabil svojih prvih korakov v glasbi. Seveda pa se je hkrati naučil tudi igranja baritona, kar mu je kasneje v glasbeni karieri prišlo še kako prav. Že v šolskih letih je po besniški dolini z baritonom sodeloval z različnimi narodno zabavnimi sestavi.

Ker v kranjski glasbeni šoli v tistih letih ni bilo oddelka za nizka trobila, je nižjo glasbeno šolo obiskoval v Ljubljani, kjer je ka­sneje glasbeno izobrazbo pridobival tudi na srednješolski stopnji, današnjem Konservatoriju. Letos bo minilo deset let, odkar je v razredu Aleša Šnofla končal šolanje v Ljub­ljani, že naslednje leto pa je opravil sprejemne izpite na Univerzi za glasbo in upodab­ljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu. Kot sam pravi, je bilo to pomembnih pet let študija v razredu ameriškega jazzovskega pozavnista Eda Neumeisterja, igranja klasične pozavne pa se je tri leta učil pri profesorju Reinhardu Summererju. »V Gradcu sem orkestrske izkušnje nabiral v tamkajšnjem big bandu, s katerim sem bil pod vodstvom legendarnega ameriškega saksofonista in dirigenta Dona Menzea tudi dvakrat na turneji, poleg tega pa sem igral tudi v tako imenovanem »stage bandu«. Z veseljem sem se udeleževal tudi seminarjev pri priznanih profesorjih, kot so Luis Diego Bonilla, Eric van Lier, Bart van Lier, Bob Mintzer in drugi.«

Šolanje v Gradcu, tamkajšnji študij pozavne velja za zelo kvalitetnega, je bila za Pustinka tudi nekakšna življenjska šola. »Imel sem učitelje s celega sveta, velikega pomena zame pa je bilo tudi to, da sem imel priložnost veliko igrati. Hkrati sem se učil še dirigiranja in komponiranja,« potrjuje Pustinek in dodaja, da je bil v teh letih veliko na poti med Gradcem in domom. Ne eni strani študij v tujini, na drugi sodelovanje z različnimi bandi doma. »Veliko sem »tezgaril«, kot se reče, saj sem moral tudi kaj zaslužiti za šolnino, najem sobe, bivanje v Gradcu … Poleg tega, da sem igral v kranjskem pihalnem orkestru, dolga leta sem bil tudi član orkestra Bid bang, ki ga v Radovljici vodi Blaž Trček, sem igral povsod, kjer so potrebovali pozavnista, baritonista ali basista. Bil sem studijski glasbenik na albumih Nuše Derende, Natalije Verboten in drugih, skoraj dvajset let sem igral v različnih narodno-zabavnih ansamblih doma in v tujini. Predlani sem zaradi prezasedenosti po sedmih letih prenehal igrati v Ansamblu Mira Klinca.«

Pred sedmimi leti so ga povabili tja, kjer je začel: v Pihalni orkester Alples v Železnike, tokrat kot dirigenta. Po vaji, dveh so se odločili zanj in še vedno ga uspešno vodi. Vaje imajo enkrat na teden. Ob tem je v Pihalnem orkestru MO Kranj pomočnik dirigenta Mateja Rihterja, prav tako pa je v Cerkljah, kjer so godbo ustanovili pred štirimi leti, pomočnik dirigenta Tomaža Kukoviča. Hkrati je v Cerkljah tudi učitelj trobil. Uživa v vodenju orkestrov.

Preteklo leto je bilo še posebej uspešno za železnikarski orkester. V njem igrajo glasbeniki od petnajst do petdeset let, mladi imajo vsi končano nižjo glasbeno šolo. Vsako leto zabeležijo okrog dvajset nastopov, lani pa so se že drugič doslej udeležili festivala pihalnih orkestrov v francoski Provansi. »V Franciji je tako živahno, ko igramo po tamkajšnjih ulicah, da trobilci običajno z najlonkami zapremo odmevnike naših trobil, da noter ne letijo konfeti in podobno … Francozi namreč pripravijo prave ulične zabave.« Lani poleti so igrali na festivalu na Ohridu, gostovali pa so tudi pri pobratenem Puhačkom orkestru v Lepoglavi na Hrvaškem. »Letos nas čaka večji koncert ob petintridesetletnici orkestra in zagotovo bo ta nekaj posebnega,« je prepričan, a še nekoliko skrivnosten Martin Pustinek, ki velja za zelo delavnega glasbenika, saj rad priskoči na pomoč v različne sestave in orkestre.

»Uživam v igranju in drugače pač ne gre,« je prepričljiv Pustinek, kateremu se da iz oči razbrati, da bi z veseljem prevzel vodenje še kakšnega orkestra; kot sam poudarja, pa ga vse bolj zanima tudi delo studijskega glasbenika. O Martinu Pustinku, takem kot je, komunikativnem in odprtem tako do ljudi kot do različnih zvrsti glasbe, bomo zagotovo še slišali.