Pomagam drugim, če le lahko (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. januar 2014 / 11:35

Pozabila sem, koliko časa sem sanjarila o smrti, potem pa me prešine, da bom spet tepena, ker »mečem polena skozi okno po nepotrebnem«, zdrsnila sem se in na hitro zaprla okno. Strah pred kaznijo je na nerazumljiv način »premagal« željo po oditi za zmeraj …

Ema je želela postati vzgojiteljica, morala bi se preseliti v Ljubljano, v internat. Vida je rekla »ne«, a je razredničarka toliko časa pritiskala na očeta, da je privolil. Dobila je tudi štipendijo, tako da Vida že ni mogla več vztrajati, ne da bi vse skupaj izpadlo malo kljubovalno in čudaško.

»Šele pozneje sem izvedela, da je ata stopil tudi do staršev moje mame. Tega pred tem še nikoli ni storil. Četudi se zadnja leta, kar je pri nas živela Vida, niso niti videli, sta očetu izročila precej denarja. Oče pa je moral tudi podpisati v mojem imenu, da ne bom od njih oziroma od mame zahtevala dediščine. Žal je ata denar izročil Vidi, ki mi ga je dajala le po kapljicah. Ravno takrat sem nekje prebrala, da znamo racionalneje ravnati z denarjem, če si sproti zapisujemo izdatke in prihodke. To sem tudi jaz naredila in, verjemite, zvezek je bil pogosto zlata vreden!« trdi Ema.

V Ljubljani se ni znašla. V šoli so se za njenim hrbtom norčevali iz smešnih oblek, ki ji jih je šivala Vida sama. Izstopala je tudi po narečju, zaradi česar je pogosto postala tarča učiteljev. Žaljivke in posmehovanje ji niso šli do živega, saj je bila navajena dosti hujših stvari. Pridno se je učila, bila najboljša v razredu in po znanju ji ni bil nihče kos. Na koncu drugega letnika se je zgodilo neizbežno: zaljubila se je. Na avtobusni postaji, medtem ko je čakala avtobus, ki jo bo odpeljal domov, je spoznala fanta, ki je prav ob tistem času prihajal v bližnji lokal po sendviče in krofe. Nekoč mu zavitek pade na tla ravno pred njo. Sklonila se je, da bi ga pobrala, in ko se je vzravnala, se ji je fant vljudno nasmehnil in Ema je mislila, da ji je s tem nasmehom podaril vso toplino in pozornost tega sveta.

»Verjetno sem vanj zijala kot tele v nova vrata, saj me je čez kakšen mesec ali dva, ne vem točno, povabil na kavo. Bila sem v devetih nebesih. Do tistega trenutka se fantje sploh niso zmenili zame. Predlagal mi je, da greva na sprehod, res sva šla in že za prvim ovinkom, ko ni bilo videti nikogar, se je začel mečkati z menoj. Bila sem neuka, neizkušena, ni mi bilo všeč, domišljala pa sem si, da je takšna ljubezen, o kateri sem pogosto brala. Pravzaprav – bilo je še huje! Prav požirala sem ljubezenske romane, doktor romane, vse pravzaprav, kar je dišalo po ljubezni. Za Simona bi naredila vse in tudi sem. Prej preden smo dobili spričevala, sem že bila noseča. Si morete misliti? Noseča!«

Simon je bil sicer zelo lahkomiseln, poleg Eme je osvajal še druga dekleta, a ko je slišal, da bo postal oče, se je v njem vsaj za kratek čas oglasila boljša plat njegovega značaja. Malo so ga spodbujali v mehanični delavnici, kjer je delal, jeseni, ko je Ema vnovič prišla v Ljubljano, se je s težkim srcem odločil, da se vselita v majhno stanovanje, ki mu ga je odstopil šef mehanične delavnice. Šele ko sta bila na svojem, si je Ema upala povedati očetu, kaj se je zgodilo.

»Doma je sledil šok. Očeta je skoraj kap, Vida pa je naredila vse, da me je še bolj očrnila v njegovih očeh. Za to je imela precej razlogov, saj je denar, ki je bil namenjen za moje šolanje, zapravila za loterijo in različne tombole, ki jih je bilo v času gasilskih veselic nič koliko. Ko sem ata prosila, da mi izroči dediščino, od katere sem komaj kaj porabila, je zmajal z glavo, češ da sem že vse pokurila. Pokazala sem mu zvezek, kjer je lahko prebral, da se mu je Vida krepko lagala. V jezi je stopil na banko in vzel nekaj kredita, ki ga je zamenjal za gotovino v eni od gradbenih trgovin. Tisto, kar mi je izročil, je zadostovalo, da nisem v prihodnjih dveh letih umrla od lakote. Na Vidino prigovarjanje je ata z menoj pretrgal vse stike, češ da sem kurba. Odvisna sem bila le od lastne iznajdljivosti. Življenje po tistem se je odvijalo kot v sanjah. Še danes, ko se spominjam tistih let, ne morem verjeti, da sem bila res tako močna, da sem lahko vse prestala. Ko so učitelji spoznali, da sem noseča, niso mogli verjeti! Zlasti učiteljice, in to celo mlajše, so prav odkrito buljile v moj trebuh in na vsakem vogalu so stikale glave ter se zgražale. Še dobro, da je bila vsaj profesorica za zgodovino, edina, na moji strani. Kot prava mama mi je pomagala, da sem šla prvič k ginekologu, da mi je izborila nekatere pravice, tudi denarne, ki so mi pripadale. Iskreno sem ji bila hvaležna in še potem, ko sem bila starejša, sva se veliko družili, a kot prijateljici.«

Ko jo vprašam, kako ji je stal ob strani Simon, je skomignila z rameni. Bil je še premlad za očetovsko vlogo, imel je komaj devetnajst let, čakala ga je še vojaščina, pa tudi številna dekleta, s katerimi se ni nehal družiti, četudi sta z Emo živela skupaj. Rad je pogledal v kozarec, a mu je vse oprostila, ker je bil v njenem življenju prvi moški, ki ji je vsaj malo – četudi zlagano – pokazal, da jo ima rad.

»Konec januarja, bilo je zelo mrzlo, že več dni zapored je tudi snežilo, sem rodila deklico. V zadnjih mesecih nosečnosti sem se iz nebogljenega otroka spremenila v žensko, to si zdaj upam reči. Simon se ga je napil, več kot štirinajst dni ni prišel k sebi, zaradi česar sem veliko prejokala. Za Mašo sem lepo skrbela, le zdravnik me je malo prestrašil. Dejal mi je, da je z njo vse v redu, zaradi težke psihične bolezni, ki jo je imela moja mama, pa mi je priporočil, naj nimam več otrok, ker bi bilo tveganje za prenos dedne bolezni preveliko,« je žalostno dodala.

Na njeno presenečenje so se odrezale tudi sošolke. V njih se je prebudila solidarnost in zmeraj, ko je Ema delala izpite za tekočo snov, je ena od njih pazila na Mašo. Njihove nenadne dobrote je bilo Emo strah. Navajena je bila, da so božanju zmeraj sledili udarci. Na srečo se tokrat to ni zgodilo. »Sošolke so mi prinašale oblačila za Mašo, veliko oblek, kavbojk in majčk pa tudi zame. V četrtem letniku sem že normalno sedela v šolski klopi, Maša je bila v vrtcu, naredila sem tudi vse, da so štipendijo namesto očetu pošiljali meni. Skupaj z otroškim dodatkom in občasno pomočjo dijakov z naše šole, ki so zbirali denar zame, mi sploh ni bilo težko preživeti. Bolelo me je le, ker si ata ni upal priti pogledat vnukinje. Nekoč je sicer prišel, a me ni bilo doma … Simon je šel k vojakom, v več mesecih, kar ga nisem videla, se je tudi moja ljubezen malo ohladila, izginila pa ni. K meni je prišla stanovat učenka iz prvega letnika, ki je bila prav tako noseča, domači pa so jo nagnali od doma. Skozi najine pogovore sem spoznala, da ni hujših sovražnikov, ki jih imajo mladi v stiski, kot so prav njihovi starši. Koliko gorja povzročijo s tem, ko otroka pahnejo od sebe!«

Na tem mestu se Emina zgodba konča. Upam, da mi ne bo zamerila, če še zapišem, da prav zaradi težkih in bolečih izkušenj iz otroštva lahko pomaga mladim, ki jih je življenje kaznovalo – navsezadnje tudi z neodgovornimi starši. Svoje zgodbe ni povedala zato, da bi se vam smilila, temveč zato, da bi se ob vsem, kar je doživela, česa naučili. (Konec)