Letos še po starem, a priprave na spremembe

Letos bo Skupna kmetijska politika Evropske unije še enaka kot lani. Velike spremembe se obetajo šele prihodnje leto, a že letos bo morala Slovenija sprejeti več pomembnih odločitev, med drugim tudi o modelu neposrednih plačil.

Kranj – Evropska unija je lani sprejela skupno kmetijsko politiko za obdobje 2014-2020, a ker so se pogajanja zavlekla, jo bodo članice začele izvajati šele prihodnje leto. Nekateri ukrepi v sistemu neposrednih plačil bodo obvezni za vse članice, o drugih se vsaka država lahko odloča po svoje. Kot je na nedavnem zboru rejcev govedi črno bele pasme pojasnila Tadeja Kvas Majer, vršilka dolžnosti direktorja direktorata za kmetijstvo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, bo Slovenija v naslednjih mesecih morala sprejeti odločitve o modelu neposrednih plačil pa tudi o shemi za male kmete, o proizvodno vezanih plačilih, o razdelitvi plačilnih pravic ...

Shema za male kmete, za katero država lahko nameni do deset odstotkov nacionalne finančne ovojnice, je prostovoljna tako za državo kot za kmetijo. Kmetija se mora za vključitev v shemo odločiti že v letu 2015, kadarkoli kasneje pa lahko iz nje izstopi. Plačilo znaša od 250 do 1250 evrov, tudi pri tem pa sta dve možnosti – pavšalno plačilo ali znesek, kot bi ga kmetija dobila, če bi bila vključena v normalno shemo neposrednih plačil. Kmetija ni podvržena običajnim kontrolam agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, zavezana pa je izvajati zahteve navzkrižne skladnosti. Po oceni kmetijskega ministrstva bi v to shemo lahko zajeli okrog 21 tisoč kmetij.

Skupna kmetijska politika Evropske unije daje državam članicam unije proste roke tudi glede proizvodno vezanih plačil. Država za to lahko nameni do 13 oz. do 15 odstotkov nacionalne ovojnice, ob izpolnjevanju določenih pogojev pa jih lahko uvede za vse sektorje, razen za rejo konj, prašičev in perutnine ter za čebelarstvo, ter za sektorje, ki so v težavah ali so za državo ekonomsko oz. socialno pomembni.

Slovenija se bo v prihodnjih mesecih morala odločiti tudi glede delitve plačilnih pravic. Možnosti so tri: lahko ohrani sedanje stanje in jih razdeli med kmetijska gospodarstva, ki so jih imela že doslej, lahko jih razdeli na novo med vse upravičene površine, lahko pa jih dodeli za vse upravičene površine razen za vinograde in rastlinjake.

V novi kmetijski politiki sta obvezna dodatno plačilo za mlade kmete in zeleno plačilo. Za mlade kmete lahko država nameni do dva odstotka nacionalne ovojnice, kmet lahko prejema to plačilo največ pet let, v letu vložitve zahtevka pa ne sme biti starejši od štirideset let. Možne so tri različice plačila, Slovenija se zavzema za to, da bi mladi kmet prejemal doplačilo, ki bi predstavljalo četrtino vrednosti plačilne pravice. V okviru t. i. zelene komponente so predvideni trije ukrepi: zagotav­ljanje raznolikosti poljščin, ohranjanje trajnega travinja in oblikovanje območij z ekološkim namenom. Ukrep ohranjanja raznolikosti poljščin bo obvezen za kmetije z več kot desetimi hektarji njiv (takšnih je v Sloveniji tri tisoč), območja z ekološkim pomenom pa bodo morale določiti kmetije z več kot petnajstimi hektarji njiv (takih je tisoč). Ukrep ohranjanja trajnega travinja bo veljal na ravni države, ki pa bo morala ob tem na ravni kmetij določiti 13.800 hektarjev občutljivega trajnega travinja.

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so analizirali tudi tri modele neposrednih plačil. Pri čistem regionalnem modelu bi vsi kmetje v Sloveniji imeli enako vrednost plačilnih pravic ne glede na dejansko rabo zemljišč. Pri modelu delne konvergence oz. irskem modelu bi najprej na ravni držav izračunali povprečno vrednost plačilne pravice za hektar zemljišča, nato pa bi s »popravki« preprečili, da kmetije v primerjavi s sedanjim stanjem ne bi preveč izgubile ali pridobile. Pri modelu z redistributivnim plačilom naj bi kmetije poleg osnovnega plačila na hektar dobile še dodatek za prvih trideset (deset) hektarjev. »Za vse modele velja, da izgubljajo predvsem kmetijska gospodarstva z velikim deležem njiv v posestni strukturi in go­spodarstva, ki imajo v vrednosti plačilne pravice veliko zgodovinskih dodatkov (med njimi sta tudi dodatka za mleko in za krave dojilje), pridobivajo pa vinogradniki in sadjarji ter gospodarstva z velikim deležem travinja in z majhnim deležem zgodovinskih dodatkov,« pravi Tadeja Kvas Majer in poudarja, da med statističnimi regijami največ pridobivajo obalno kraška, goriška in notranjsko kraška regija, glede na naravne možnosti za kmetovanje pa največ izgubljajo nižinsko območje in strme kmetije.