Želim vam
Ko smo na enem izmed hribov zrli v dolino in čakali novo leto, je bil svet videti precej drugačen od tistega v dolini. Človek se počuti bolj prvinskega, bolj povezanega in bolj od daleč gleda na vse, kar se mu dogaja. Problemi malo višje ne zginejo in človek se ne spremeni. Le gledišče lahko postane drugačno. Kar je spodaj pomembno, je zgoraj odveč. Kar je spodaj videti težko, se na vrhu zdi mogoče. Končno sem razumela vse tiste, ki hodijo po svojih poteh, večkrat sami kot v družbi. Vendar ne osamljeni. Priporočam čim večkrat. Biti sam in biti v naravi.
V temni noči, ko se je megla naselila med drevesa in vzbujala vprašanja o hudobnem volku, sem pomislila na posebno žensko. Zelo jo pogrešam. Bila je moj navdih, moja spodbuda in motivacija za poseganje po zvezdah. Srečala sem jo samo enkrat na enem izmed njenih treningov, po cesti je tekala s svojim kužkom. O njej nisem vedela ničesar, dokler nisem začela brati njenih spletnih zapisov. V trenutku me je osvojila in postala moja junakinja. Še danes ostaja zame nepremagljiva ženska, ki je živela svoje sanje. Pišem o Ruth Podgornik Reš. Čeprav je umrla, je zame še vedno zelo živa. Znova in znova prebiram njene zapise in počivam ob fotografijah, ki jih je delila z nami. Slab dan, negativna energija, malenkostni problemi, brezvoljni sopotniki na istem vlaku – vse zbledi ob Ruthinem življenju. Človeka postane sram, ker je jamral zaradi vrste v trgovini. Ali zaradi slabega vremena. Pa zaradi modre nogavice med belim perilom. So to naše sanje? Vsi lahko v trenutku naštejemo razloge in izgovore, zakaj je Ruth lahko živela svoje sanje, drugi pa ne. Vsi bodo držali ter zdržali in vse verjamemo. Ampak kdo nam brani, da bi živeli tako, kot si želimo.
Kdo je naročil Ruth, naj vstane sredi noči in gre gledat na goro, kako se dela dan? In to medtem ko smo drugi dočakali jutro v toplih posteljah in preklinjali budilko. Kdo ji je rekel, naj potem opravi še svojo službo, predava, piše knjige, peče kruh in kuha marmelado? Medtem ko smo drugi čakali, da se dan konča. Zakaj ni nikjer zapisano, kako je bila začarana? Kaj je teklo v njeni krvi namesto naveličanosti? Življenje je bilo v njej. To je najbrž edini in največji razlog za to, kar je bila. To je bil dar, ki ga je delila in ga še deli z nami. Ko berem zapise njenih bližnjih, je v njih polno tega. Kot da bi vsa družina jedla življenje. Vsak dan polno žlico vsega, kar so skuhali in kar ponuja življenje. Tudi če je treba zaužiti bolečino ob njeni izgubi.
To je garanje in užitek hkrati. Valjati se v življenju. Razmišljati o željah in si iz njih postaviti vedno nove cilje. Šla bom na maraton. Naredila bom to. Študirala bom v tujini. Preplezal bom to steno. Posadil bom to seme. To ni tekmovanje. To je samo to. Da narediš, kar se ti zdi vredno. Da pri tem vztrajaš, tudi ko je težko. Da ne iščeš izgovorov, zakaj ti ni uspelo. Če boste brali o Ruth, ne boste več mirno živeli. Spraševali se boste o kakovosti svojega življenja. Če boste brali zapise njenih otrok, ne boste več brezbrižno vzgajali. Spraševali se boste o kakovosti svoje vzgoje. Če boste brali zapise njenega moža, ne boste več mirno spali. Spraševali se boste o kakovosti svoje ljubezni. Če vas bo vse to bolelo, obstaja upanje. Če vas bo jezilo, ste izgubljeni. Če bo to v vas sprožilo ljubosumje in tekmovalnost, boste obdržali izgovore. Če ne veste, kaj bi, kako bi in zakaj bi, potem potrebujete večjo dozo bolečine, ki vas bo pognala naprej. Ne vem, kaj poganja ljudi, da se ne ustavijo ob budilki, kavi in poročilih. Pravijo, da mora biti užitek večji od bolečine.
Pogrešam Ruth. Pokazala nam je najboljše in odšla. Mogoče je bila to njena naloga. Mi smo tukaj, da opravimo svoje naloge. Ampak najprej se moramo ustaviti. Šele takrat, ko stojimo na trdnih tleh, lahko naredimo korak naprej. In ko vidimo cilj, vemo, kam gremo. Želim vam, da bo vaše novo leto imelo smisel in da bo vsak dan vreden tega, kar imenujemo življenje.